Prazgodovinska Ljubljana – koliščarji

Območje Ljubljanske kotline je bilo poseljeno že v prazgodovini, zaradi zanimive strateške lege (jantarna pot). Sicer v paleolitiku in mezolitiku so bile redkejše poselitve in njihov razvoj na osnovnem nivoju (nabiralci, udomačen pes). Konec neolitika, v bakreni dobi se razvije kultura Koliščarjev na Ljubljanskem barju. Nasledniki pa se pojavijo šele po prehodu v stari vek, kjer nam železna doba da kulturo Žarnih grobišč na Ljubljanskem gradu in na nasprotnem bregu Ljubljanice.

Koliščarji – naselbina

Ljubljansko barje danes obsega 180 km² močvirnega ozemlja na južnem predelu Ljubljanske kotline. Nekoč je na tem območju bilo jezero, na robu katerega so gradili takratni prebivalci svoja bivališča na kolih. Naselbine so bile postavljene ob vtoku rek in potokov v to jezero. Povprečna hiša je bila velika 3,5 x 7 metrov in od sosednje oddaljena dobra dva metra ter povezana z mostom ali ploščadjo. Stene so bili iz lesa in šibja ometane z glino, na sredini odprto ognjišče ter pokrivala jo je dvokapna streha iz slame in lubja. Naselje so letno obnavljali in po 20 letih so sezidali novo hišo ali celo naselje.

Verjetno so se odločili za tako gradnjo iz varnostnih razlogov. Velikost posamezne naselbine naj bi bila 10 do 80 hiš, kjer je živelo do 500 ljudi (raziskave v Švici). Kolišča so na tem območju obstajala v obdobju približno med leti 4500 in 1800 pred našim štetjem z vmesnimi prekinitvami, ki so trajale tudi več stoletij in za njih nimamo neke razlage. Ko se je jezero spremenilo v močvirje se prebivalci premaknejo na trdna tla.

Koliščarji – kako so živeli

Prebivalci so se ukvarjali tako z bolj osnovnim lovom/ribolovom (jelen, divjega prašiča, los, srnjad, bober, zveri – kuna, lisica, jazbec, ris, volk, medved; ptice – čopasta črnica, mlakarica, reglja, raca žličarica; ribe – krap, ščuka, ostriž) in nabiralništvom (jagodje, semena, plodovi), kot tudi z naprednejšima poljedelstvom (žita, grah, mak in lan) in živinorejo (govedo, ovca, koza in prašič; pes) v bližini bivališč na trdnih tleh. Obrtniki so izdelovali tekstil, lončene posode in bakrene predmete (orodja in nakit) – od tu tudi naziv obdobja. Za transport so uporabljali na jezeru drevake (čoln izdolben iz debla hrasta) na kopnem pa vozove (najstarejše kolo staro 5200 let).

Koliščarji – najdbišča

V Evropi začnejo raziskovat kulturo naselbin na kolih sredi 19 stoletja. Začetek raziskovanja Ljubljanskega barja pa se začne 1875, ko raziščejo ostanke ob poti na Ig. V 150 letih je bilo najdeno ogromno ostankov. Pred 50 leti je bilo največje najdišče Maharski prekop in Parte. Med pomembnejše najde sodi artefakt najstarejšega kolesa, starega 5200 let najden na Verdu pri Vrhniki. V sami Ljubljani pa je najdba koliščarske naselbine na Špici iz leta 2009 najpomembnejše odkritje v samem mestu, stara skoraj 4500 let. Žal mestne oblasti raje izberejo kapital, tam sezidajo gostinske objekte in najdbo ponovno zasujejo.

Trenutno je najdenih preko 40 lokacij z najdbami iz obdobja koliščarjev. Da so se ohranila je razlog, da v muljnatih močvirnatih tleh ni kisika in ni bilo organskega razkrajanja. Večino ostankov se danes hrani v Mestnem muzeju Ljubljana in Narodnem muzeju Slovenije. Danes je Ljubljansko barje (tudi zaščiteno od leta 2008 kot Krajinski park) del »Prazgodovinska kolišča okoli Alp« skupaj s Švico, Avstrijo, Italijo, Francijo in Nemčijo na Unescov Seznam svetovne dediščine od leta 2011, ki zajema ostanke okoli 1000 naselbin.

Koliščarji – povzetek

Koliščarji so danes del zgodovine mesta, tako kot antična Emona ali srednjeveški trije trgi. Burijo duhove prebivalcev, kako so zares živeli takrat, kako je bilo živeti na teh dvignjenih hišah, kako so ljudje preživljali čas. Če je tudi vas zgodba očarala in si želite pogledati ostanke, se napotite v kakšnega od zgoraj naštetih muzejev.