Plečnikova genialna Ljubljana 1921-1957

Določena mesta so posamezni arhitekte tako zelo zaznamovali da se njihova imena uporabljajo skupaj, kot sinonim npr. Gaudi – Barcelona, Niemeyer – Brasilia, in današnja tema Plečnik – Ljubljana..

Po velikem potresu v Ljubljani (1895) je bilo opustošenje ogromno in mesto je potrebovalo revitalizacijo in posodobitev. V naslednjih dveh desetletjih je župan Ivan Hribar pridobil finance, arhitekt Max Fabiani pa je pripravil urbanistični načrt za Ljubljano in uvedel secesijski slog arhitekture. To postavi odlične temelje sodobnemu mestu. Potrebujemo pa še eno osebo, ki bo dala dušo opeki in betonu. To je opravil Plečnik v obdobju 1921-1957.

Čeprav je rojen v Ljubljani je moral narediti krog, preden se je vrnil v domače mesto in uresničil svojo vizijo zanj, kar je postala arhitektova največja zapuščina. Po neuspehu v srednji šoli se je pridružil očetovi mizarni. Kasneje se je šolal v Gradcu za mizarja in nadaljeval študij na Dunaju za arhitekta pri profesorju Ottu Wagnerju. Eno leto je študiral v Italiji s štipendijo. Po končanem študiju leta 1901 je še desetletje ostal na Dunaju in oblikoval nekaj vil in cerkev Svetega Duha.

Naslednje desetletje je poučeval v Pragi in znova zgradil cerkev in nekaj vil. Pred odhodom ga je predsednik Masaryk izbral za prenovo gradu Hradčani; dvorana, rezidenca, park (1920-1939). Leta 1920 ga je Ivan Vurnik po zavrnitvi Fabianija povabil k poučevanju na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.

V njegovem delu lahko najdemo nekaj značilnosti, ki se ponavljajo, od modernizma, ki ga je učil Wagner, beuronske umetnosti, čistih linij in geometrijskih oblik, uporabe novih materialov kot je armiran beton, lokalne surovine, motivi iz antike, drevesa in skulpture kot dela mestnega pohištva, veliko simbolike, in vse zaključeno v celostno umetniško delo. Prav tako je opravil veliko notranjih del od pohištva do cerkvene opreme. Tu pa bomo govorili le o zunanjosti.

Ljubljano si je zamislil kot sodobne Atene. Ideja je bila oblikovati mrežo osi in nanje pripeti objekte. Najprej je vodna os, od Špice do zapornice na Ljubljanici (rdeča oznaka). Drugi je na kopnem (Zelena avenija) in vzporedno s prvo. Začne se pri njegovem domu v Trnovem in konča na Prešernovem trgu. Skupaj tvorijo hrbtenico mesta. V mislih je imel tudi pravokotne osi na to hrbtenico. Glavna taka os je od gradu do parka Tivoli, druga je Zoisova ulica do gradu, spet tretja pa kot struga Gradaščice (črne črte). A ni imel dovolj časa, da bi jih vse dokončal.

Vodna os

Začne se na bregovih Ljubljanice od Špice (mesta, kjer se Gruberjev kanal odcepi) do izliva Gradaščice (Trnovski pristan). Obe strani sta urejeni za obiskovalce, tako da lahko sedijo v senci vrb, ponekod na več terasah.

Na levem bregu, pri Šentjakobskem mostu, je namesto srednjeveškega obzidja tam danes Zoisova ulica. Plečnik je ulico preoblikoval z drevoredom in Zoisovo piramido, v spomin na Žigo Zoisa, predstavnika razsvetljenstva in pokrovitelja umetnosti, ki je živel v palači ob piramidi.

Na desnem bregu se nahaja Levstikov park, del pravokotne osi, Plečnikovo delo v letih 1926–27. Na trg je postavil Herkulov vodnjak. Trg je ogradil z betonskimi kroglami in zasadil javorje. Deset let pozneje je na 9,5 m visok steber iz podpeškega marmorja postavil Marijino znamenje. Os se nadaljuje do cerkve sv. Florijana, kjer je preuredil zunanjost in zaključil s potjo na grajski grič.

Ker je Ljubljanica kljub izgradnji Gruberjevega kanala še vedno poplavljala, so se odločili za poglobitev struge in betoniranje slednje. Obrežja so bila spet v domeni Plečnika, ograja in drevesa na obeh straneh, dva mosta in tržnica.

Najprej je Čevljarski most. Predstavlja osrednjo točko srednjeveške Ljubljane, ki na desni strani povezuje mestni in stari trg z novim trgom na levem bregu. Zamenjal je litoželezni most, ki je bil tu prej. Ime izhaja iz starejšega, lesenega mostu, v katerem so bile čevljarske delavnice. Kot tržnica je bil mišljen ta betonski most, dolg 27 metrov in širok 11 metrov. Z ograjo ob straneh in stebri, ki imajo na vrhu manjše krogle. Poceni rešitev namesto strehe, ki je bila prvotno načrtovana.

Verjetno najbolj prepoznaven projekt je Tromostovje . Plečnik je obstoječemu mostu dodal še en dodaten most na vsaki strani. Balustrade so za ograje. Dodana so tudi stopnišča, ki vodijo na spodnji nivo s topoli kot okrasjem. Tu se osi stikajo.

Na desni strani se os nadaljuje z glavno tržnico, pokrito z arkadami, imenovano tudi Plečnikove arkade. Lani so jih prenovili, posebna kritina je bila dodaten izziv. Leta 2010 je bil dodan Mesarski stekleni most, ki se razlikuje od Plečnikovega sloga.

Zadnji objekt, ki zaključuje Vodno os, je vodna zapornica s parki na obeh straneh reke (Vraz in Ambrožev trg). Zapornice imajo močne antične motive, 3 stolpe, ki spominjajo na Egipt, grške stebre in etruščanske vaze. Na spodnji strani so obrazi, ki opazujejo reko, kako zapušča mesto.

Zelena avenija (kopenska os)

Kopenska os se imenuje tudi Zelena avenija. Začne se pri njegovi hiši v Trnovem, Karunovi ulici 4–6. Nameraval je živeti tukaj s svojimi brati in sestro, vendar se to ni uresničilo. Kupi in združi dve sosednji hiši. Na vrtu je zgradil krožni stolp in rastlinjak. Danes je v lasti mesta in preurejena v muzej.

Trnovski most povezuje Trnovo in Krakov. Na vogalih so majhne piramide. Na sredini je obelisk in kip Janeza Krstnika. Most ima posajena brezova drevesa, kar je prvič na mostu v Evropi.

Po Emonski ulici pridemo do Križank. Križanke so nekdanji samostanski kompleks s cerkvijo ter stanovanjskimi in drugimi stavbami tevtonskega viteškega reda, zgrajenimi v 13. stoletju. Cerkev je iz 18. stoletja Italijana Domenica Rossija. Po 2. svetovni vojni je bil kompleks dodeljen Festivalu Ljubljana, del pa Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Ta prenova je bila zadnji Plečnikov projekt, zaključili pa so ga njegovi učenci. Njegovo glavno delo je bilo opravljeno na treh dvoriščih, z arkadami, stebrišči in okraski, z vključitvijo različnih arhitekturnih elementov iz porušenih hiš v Ljubljani. Dodal je lapidarij in grafite.

Trg francoske revolucije je na severni strani Križank. Osnova je Ilirski obelisk z Napoleonovo glavo in je kot tak redek pojav zunaj Francije. Ilirske province, ki jih je ustanovil Napoleon, so za Slovenijo pomenila več pravic za Slovence, slovenski jezik, Ljubljana kot glavno mesto širšega območja. Tam je tudi pergola s spomenikom pesniku Simonu Gregorčiču.

Naslednja je Vegova ulica. Na tej ulici Plečnik sadi različne vrste dreves, tlakuje, vključuje mestno pohištvo, spomenike in majhne zgradbe za dodaten učinek, medtem ko združi vse v eno celoto (tj. NUK, glasbena šola itd.).

Narodna in univerzitetna knjižnica NUK je monumentalna stavba na začetku ulice in verjetno njegovo najpomembnejše delo. Postavljen kot masiven blok s fasado v rdeči (opečni) in beli barvi (kamni nepravilne oblike). Ko vstopite v stavbo, se po temnih stopnicah (nevednost) povzpnete v dobro osvetljeno čitalnico (znanje). Stavba je polna majhnih detajlov, od kljuke v obliki pegaza do pohištva v čitalnici. To stavbo je leta 1944 zadelo letalo.

Kongresni trg je na drugem koncu ulice, kjer je bil nekoč srednjeveški kapucinski samostan. Trg je dobil ime po kongresu v Ljubljani, kjer so se po Napoleonovem porazu sestali zavezniški vodje, da bi se odločili, kako razdeliti Evropo. Ena tretjina je tlakovana s stebrom Svete Trojice na zahodnem koncu proti uršulinski cerkvi s stopniščem, ki ga je postavil Plečnik. Tam se ponuja najboljši pogled na grad. Drugi dve tretjini sta park Zvezda (poimenovan po postavitvi poti v parku). Vsak od 8 trikotnikov zelene površine ima 9 platan.

V parku je nekaj zanimivih predmetov kot sidro (spomin na dostop do morja), glasbeni paviljion, fontana, Emonec na stebru. V severozahodnem kotu parka je srednja šola z dodelano fasado, ki jo je zasnoval Plečnik in je zdaj po njemu poimenovana. Zanimivo je, da je hodnik ob zunanji steni, učilnice pa ob vrtu, da promet ne bi motil učencev. Na vzhodni strani parka obstajata dve stopnišči, ki povezujeta trg z reko, pri Gledališki stolbi in pri Makalonci.

Ta os se konča po Wolfovi ulici na Prešernovem trgu, kjer se križa z drugima dvema osema.

Cerkve

Plečnik je bil religiozen in je v svojem življenju naredil veliko projektov za katoliško cerkev, od celih stavb do manjših dozidav na zunanjosti ali opreme v notranjosti. Tu so našteti večji posegi.

Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi, predmestju Ljubljane, je eno vidnejših Plečnikovih del. Mehka tla so zahtevale, da je bila cerkev zgrajena na pilotih. Za kritine in stene je uporabljal beton. Kamen in les sta bila iz okolice. Zvonik je bil zgrajen ločeno od glavne stavbe. Cerkveni koridor je povišan, do njega vodi stopnišče. Ponovno je postavil oltar v sredino, bližje ljudem. Cerkev je bila dokončana leta 1939.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega je bila zgrajena med 1925-1927 po Plečnikovem načrtu v ljubljanski četrti Šiška. Dvorana z ravnim lesenim stropom in vrsto zgornjih oken ustvarja vtis zgodnjekrščanske bazilike. Zasnovana je kot dvorana z oltarjem na sredini, ki naj bi vzpostavila neposrednejši stik z ljudmi.

Cerkev sv. Bartolomeja v Šiški, Stara cerkev velja za eno najstarejših ohranjenih arhitektur v Ljubljani, prvič omenjena v 14. stoletju. Med obema vojnama je cerkev in okolico uredil Plečnik.

Plečnikova cerkev svetih bratov Cirila in Metoda je bila leta 1957 porušena zaradi širitve Gospodarskega razstavišča. Cerkev bi obnovili na lokaciji v Vodovodni ulici v Bežigradu. Vsa premična oprema je bila prenesena v cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji.

Ostali objekti

Po vrnitvi v Ljubljano je začel z manjšimi projekti. Najprej je moral zgraditi šolo, kjer bo poučeval kasneje, Stara tehnika na Aškerčevi ulici 7 z enostavnim dizajnom, saj ni bilo denarja za kaj več.

Naslednji je bil stadion za Bežigradom, ki ga je naročilo katoliško cerkveno društvo Orli. Zaradi težave s financiranjem sta minili dve desetletji preden je bil končan. Vilo Stadion je Plečnik zasnoval za loterijo, ki naj bi pomagala pri financiranju projekta. Med drugo svetovno vojno so tu vojaki prisegli zavezništvo Hitlerju. Kasneje ga je uporabljal nogometni klub Olimpija. Od leta 2008 je zaprt in propada, ker se lastnik, mestna uprava in lokalni prebivalci niso mogli dogovoriti za njegovo obnovo.

Centralno pokopališče Žale je bil projekt, izveden v obdobju 1938-44. Glavni vhod je velik dvonadstropni portal s stebri in označuje vhod v svet mrtvih. Za upravnimi stavbami je oratorij, zraven pa je še 14 mrliških vežic, imenovanih po župnijskih svetnikih. To pokopališče velja za pomemben evropski spomenik. Tu je bil pokopan tudi sam arhitekt.

Vzajemna zavarovalnica je naročila mestno palačo na križišču med Miklošičevo ulico in trgom OF (tudi uredil Plečnik). Glavni poudarek je bil na fasadi in notranjem stopnišču. Uporabili so lokalne materiale, vrhniško opeko in kamen iz Podpeči. Opečni stebri predstavljajo kup kovancev in to je le eden od simbolov, vgrajenih v to stavbo.

Spominski park Navje je slovenska različica Panteona. Na mestu, kjer je bilo nekoč glavno mestno pokopališče (sv. Krištof) je Plečnik zgradil spominski park za ugledne Slovence (pesnik Anton Aškerc, Janez Bleiweis, Matija Čop, Ivan Grohar, Johann Nepomuk Hradeczky, Josip Jurčič, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik , in drugi). Toda zaradi druge svetovne vojne ni bil nikoli končan, kot je bilo prvotno načrtovano.

Rimsko obzidje Emone na Mirju je bilo v tridesetih letih obnovljeno po Plečnikovem načrtu. Njegovi dodatki k preživelemu rimskemu obzidju vključujejo kamnito piramido, povišanje zidu, vrata v kompleksu, obok, prekrit s kamnitimi ostanki iz bližnjih rimskih zgradb, in park znotraj obzidja. Tudi kolonada ob glavnih južnih vratih je nova.

V parku Tivoli je Plačnik med letoma 1931 in 1933 Lattermanov drevored zamenjal z novim Jakopičem, imenovanim Plečnikova promenada. Grad Tivoli poveže z mestom. Sprehajališče je uredil kot peščeno pot z robniki (široko 25 metrov), po sredini postavil betonske stebre za steklene svetilke in klopi ob robu, ter na novo zasajen kostanjev drevored.

Šance je del utrdbe na grajskem griču, ki je v senci dreves in jo je arhitekt preoblikoval. Zanimiva je pot z obzidjem, glavnim stopniščem, stebri, ograjami in ložami.

Hrvaški trg je prvotno uredil kot park mestni vrtnar Anton Lap, v letih 1938-39 pa ga je preuredil Plečnik. Postavil je ovalni podporni zid z diagonalnimi in krožno poto, dodal kiosk v vogal in sem preselil spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni.

Šlajmerjev park je dobil ime po kirurgu Edu Schleimerju. Majhen trikotni tloris in geometrijsko zasnovo, poudarjeno s simetrično zasajenimi drevesi, je leta 1933 uredil Plečnik. Leta 2013 je bil ukraden Šlajmerjev kip.

Akademski kolegij (tudi Baragovo semenišče) je stavba v bežigrajskem delu Ljubljane, na Vilharjevi ulici. Gradnja se je začela leta 1936 po Plečnikovi zasnovi. V rabo je bil objekt dan po drugi svetovni vojni, vendar nikoli v celoti dokončan. Za to štirinadstropno polkrožno stavbo (drugi polkrog ni bil nikoli dodan, čeprav je bil načrtovan) je črpal inspiracijo po rimskem Koloseju in Angelskem gradu. V severnem delu stavbe sta Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom s Festivalno dvorano. Na južnem delu je študentski dom s 300 posteljami.

Plečnikov Dom duhovnih vaj se danes imenuje Ignacijev dom duhovnosti in je bila zgrajena leta 1925. V predprostoru na desni je javna kapela. Ta kraj je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. V stavbi je bila urejena porodnišnica. Z dozidavo stolpa od dvigala je bila uničena Plečnikova fasada.

Peglezen (likalnik – oblika) je trikotna stavba na Poljanski ulici. Zgrajena je bila med letoma 1934-35. Zasnovan je tako, da je raznolik, vsako nadstropje ima svoje posebnosti. Pred stavbo je na okroglem podstavku postavljen visok lesen drog za zastave, pobarvan v tricolor barve.

Zavetišče svetega Jožefa je danes Veterinarska klinika, ki jo je leta 1938 zasnoval arhitekt Plečnik, izrisal pa jo je J. Valentinčič. Sestavljen je iz treh vzporednih podolgovatih stavb, okrašenih z elementi meščanske in kmečke arhitekture.

Hiša na Glinški ulici 14 na Viču je eden redkih primerov, ko je Plečnik zasnoval zasebno hišo v Ljubljani.

Zaključek

Plečnik je s svojimi projekti v Ljubljani pustil velik pečat, saj so bili vsi povezani v eno celoto. Tako edinstven in lep vpliv enega arhitekta na mestno krajino je v svetovnem merilu redek. Nekateri njegovi načrti so bili preveč drzni ali preveč ekstravagantni, da bi jih lahko uresničili. Katedrala svobode je bila zasnova za parlament v parku Tivoli s stebriščem in 120 metrov visoko kupolo v obliki stožca. Danes je odtisnjena na 10 centov €.

Naslednja ideja je bil parlament namesto gradu. Zadnja ideja so bile upravne stavbe namesto glavne tržnice. Njegovo delo je zdaj zaščiteno (navedeno v Registru nesnovne kulturne dediščine Slovenije), v preteklosti so bili nekateri deli uničeni (Jugoslavija), nekateri deli pa so se spremenili (samostojna Slovenija), tako da se ne ujemajo s prvotnim konceptom. Od leta 2021 je večina njegovih del v Ljubljani vpisana pod Unesco zaščito. Bomo videli, kaj nam prinaša prihodnost. Toda naslednjič, ko se boste sprehodili po Ljubljani, si vzemite trenutek, in si oglejte kako so stvari povezane.