55 ur do Bosne in nazaj

V teh koronskih časih in v času dopustov priti do Bosne in se vrniti nazaj v 2 dneh je bil podvig. Vendar to ni bil dopusta ampak višja sila. V nadaljevanju je opis poti. Vse skupaj je trajalo 55 ur, od tega sem presedel 26 ur v avtomobilu. To se z lahkoto kosa z 24 urami do Istanbula, 18h urami do Londona ali 36 urami avtobusa od Mavretanije do Malija.

Četrtek

V četrtek ob 15h dobim klic. Jutri je pogreb. V Zenici. Potrebno predelat žalostno novico. Pri nadrejenih se zmenim za dopust. Odidem nekoliko prej iz službe. Doma nekaj pojem in se želim odpočiti. Prva ideja je, da grem s Twingom sam. Prijavi se par sopotnikov. Sestra mi posodi svoj avto, Dacia Logan, 7sedežev, brez klime, s strežnim kovčkom. Zdaj je potrebno uskladit še preostalih 6 sopotnikov, kdo gre, kje jih pobiram. Seveda se ne uspem nič spočit. Štartam ob 22h od doma. V Grosuplju natočim gorivo za 60 EUR. Pot do meje je brez večjih posebnosti. Na meji je pričakovan zastoj, vendar dosti slabši od pričakovanega. Ne morem na maloobmejni prehod, ker niso vsi sopotniki iz Schengenskega območja. Malo čez 23h se postavimo v vrsto in čakamo. Premikamo se zelo počasi ali nič. Preko bencinske se probajo vrivati avtomobili, kar upočasni premikanje. En potnbik ne zdrži in mora na WC preko ograje do bencinske.

Petek

Po 2 in pol urah opravimo z mejnim prehodom. Na slovenski strani nas samo bežno pogleda. Na hrvaški strani vpraša a gre za tranzit in poskenira samo moj potni list. Po meji cestninska, kjer spet manjši zastoj, 7 HRK. V Zagrebu smo preko Ljubljanske, Zagrebačke i Slavonske avenije v Savici ob 2h. Tam poberem še dve potnici. Predno odpeljem vprašam a imajo dokumente in seveda ena ima pretečeno osebna. In seveda je to tista, ki ni tam doma. Tako da se odpeljemo še na drug konec Zagreba po njen potni list. Končno smo pripravljeni in se odpravimo iz mesta. Na avtocesti smo pred 3h. Druščina sedmih s papirji iz različnih držav, različnim PCT statusom, v razponu let od 18 do 75, vsak s svojimi zdravstvenimi težavami.

Ponovno je na avtocesti brez večjih težav. Vmes se enkrat ustavimo na bencinski pred Slavonskim mostom, da pretegnemo noge, pojemo sendvič in ponovno natočim gorivo, 50 €. Cestnine je okoli 11 €. Mejni prehod za izhod iz Hrvaške prečimo brez komplikacij, ker je tranzit. Spet skenira samo moj potni list. Na bosanski strani po krajšem čakanju pridemo na vrsto. Pregleda dokumente, papirje vezane na COVID. Seveda imam potnika, ki ni cepljen in brez testa, je z dvojnim državljanstvom a nima njihov potni list. Carinik pravi, nič bo potrebno nazaj na hrvaško narediti test. Jaz povem, da predlaga kako drugo opcijo. Odgovori, da se parkiram na strani in prinesem prometno. Parkiram, vzamem prometno, notri se znajde 20 €. Prinesem mu dokumente, vrne mi prometno in lahko odidem.

Zdaj sledi vožnja v jutranjem svitu do Zenice. Tu se pelješ po regionalnih cestah, čez naselja in je potrebno konstantno prilagajati hitrost. Nekateri odseki ceste so kar v slabem stanju. Do Jalije v Zenici pridemo malo pred 7:30. Srečanje v teh okoliščinah ni nikoli lahko. Zaprosim, da me namestijo v kako sobo, da malo zaspim. Sicer se uležem in zravnam hrbet kar je pomembno, a zaspim ne. Razumljivo je hiša polna, konstantno telefon zvoni. Probam kaj pomagat, vmes tudi pojem kaj, premikam se med hišo in stanovanjem. Zunaj je skoraj 40 stopinj. Se stuširam, a ob izhodu iz kopalnice sem že nazaj premočen.

Med 13h in 15h je pogreb. Sonce neusmiljeno žge. Zatem se odpravimo v vrt in posedamo v senci grozdja. Jaz počasi ugašam, ljudje se menjujejo za mizo. Okoli 22h še ostale dobim in dorečemo plan za naprej. 2 osebi ostajata, ostali gremo nazaj. Vmes se bomo ustavili še v Kotor Varoši. Še enkrat pod tuš in ležat na neko raztegljivo posteljo, ki ni najprijaznejša do mojega hrbta. Po krajšem pogovoru s cimri zaspim po 40 urah. Je kar soparno, hrbet tudi vsake toliko zaboli. Vidim, da tudi drugi cimri ne spijo

Sobota

Alarm nas zbudi ob 6h. Sledi kopalnica, pospravljanje, pakiranje. Spijemo še kavo in se premaknemo v stanovanje. Tam nekaj pozajtrkujemo. Predlagajo pot mimo Doboja, je najdaljša, a je cesta tudi najboljša. Sledi slovo in odpravimo se okoli 8h. Na začetku nam dobro kaže. Po tej cesti smo prišli in je vse OK do Žepča, kjer nas iz regionalne ceste preusmerijo na lokalno. Seveda spet stojimo v gneči, peljemo se čez mesta. A nekako sem že vdan v usodo. Končno se vrnemo na regionalno cesto in zavijemo na Teslić. Tu naredimo krajšo pavzo. Upam, da me ni ujel kak radr na poti. Od tam čez Borje prispemo v Kotor Varoš okoli 12h. Tam je nekaj opravkov za uredit. Seveda tudi tu ne gre brez zapletov. Uredimo 3 od 5 stvari. Imamo zdaj opcijo, da do večera odpočijemo v hiši, ki je bila prazna zadnje leto.

Odločimo se da raje v Banja Luki obiščemo še nekoga in tam počakamo, da vročina popusti. Seveda tudi tu ne gre brez komplikacij. Banja Luka je polna avtomobilov. Mi moramo do predmestja Novoselija. Na poti naletimo na zaprto cesto, prenavljajo nek most. Potrebno obrniti in iskati drugi most in po drugi strani Vrbasa do naslednjega odprtega mosta. Jaz sem tu že kar nejevoljen. Okoli 14h nam končno uspe priti na cilj. Res smo toplo sprejeti. Jaz si privoščim tuš in grem malo se uležt a ne morem ponovno zaspat.

Ob 19h se ponovno odpravimo na pot. V mestu je že manj avtomobilov. Kmalu pridemo na avtocesto proti meji, 3,5 BAM. V Bosanskoj Gradiški se ustavimo in nakupimo sadje in zelenjavo. Pridemo na mejo in ponovno je potrebno čakati. Na bosanski strani brez komplikacij. Počasi se premikamo čez most in občudujemo Savo. Spustim enega motorista predse in takoj se uštulita še dva. Tudi Hrvati ne komplicirajo za tranzit. En potni list poskenirajo. Po 2 urah čakanja smo spet na avtocesti. Na počivališči Lipovljani ponovno natočim gorivo in kupim pijačo, da se odžejamo, 62 €. Plačam cestnino okoli 7 €.

Po Zagrebu se začnejo spet težave. Pri naslednji cestnini (7 HRK) je ogromen zastoj. Prečkat to prvo oviro vzame veliko časa. iz 2 pasov na 6 in nazaj na 1. Tu je trobljenje, rinjenje, omenjanje članov družine. Bi rekel kar stresno, za na azijske ceste. Na hrvaški carini carinik v hiški sedi, kadi in maha naprej. Seveda je zdaj še prostor med carinama, ki se ponovno vleče. Ena od potnic ima prebavne težave in najde ‘rešitev’ v dixiju. Končno na slovenski strani. Kažemo različni nabor papirjev za posameznike. Dva dobita karanteno, a to smo že v naprej vedeli in prej nismo mogli kaj urediti. Carinik nas korektno obravnava.

Po 5h urah čakanja smo končno na odprti cesti. Potrebujem malo počitka in raztegnit noge. Ustavimo se na eni od bencinskih črpalk. NA parkirišču iz avta zraven Romunka bruha in se odpelje. Ostane samo še zadnji kos poti. Nekje okoli Grosuplja postanem res zaspan in komaj odpeljem zadnje kilometre. Doma parkiram ob 5h zjutraj. Na hitro iztovorimo avto, grem pod tuš in spat. Zbudim se okoli poldne, ko mi sporočijo da smo ravno Špance zmagali.

Povzetek

Kot sem na začetku omenil je celotna pot trajala 55 ur. Od tega sem skoraj polovico časa sedel v avtu. In od tega polovico je bilo čakanje. Vse skupaj pa za borih 1000 kilometrov. Vsekakor je bilo naporno, a za tako stvar mi ni žal nobenega napora. V prihodnje bom v podobni situaciji edino šel sam in preko maloobmejnih prehodov ter zapravil manj časa za čakanje. Se bom pa izogibal take poti čez poletje, ne glede ena dan v tednu, ker očitno četrtek in sobota nista boljša od petka in nedelje. Sicer na poti veliko lepe narave, rek (Sava, Bosna, Vrbas, Vrbanja, Usora, Krivaja, …). Si bom šel ponovno s počasnejšim ritmom ogledati te kraje.