Maroko – Mavretanija – Mali 2010
Cilj je bil iti do Senegal na pivo. Seveda se je vmes zalomilo in sva prišla do željenega piva v Maliju. Za celo pot sva potrebovala dobra dva tedna. Proračun je bil omejen in je celoten strošek na koncu znašal okoli 750 € (letalo, prevozi, hrana, spanje, vize, …). Že samo do Afrike in nazaj sva naredila 5.500 kilometrov. Po Afriki sva se kar prevozila okoli 8.000 kilometrov. To je vključevalo stare Mercedez taxije, vlake (vožnja tudi na vrhu vagona), avtobusi (brez klime tudi 36 ur), toyotini pickupi, ki so se kvarili. Verjetno sva bila 50 % časa na kakšnem od prevoznih sredstev. Spala sva v poceni prenošičih ali na prevoznih sredstvih in enkrat celo pri domačinu. Hranila sva se po poti, kakšne stvari z žara, kebabi, ribe, … Povsod je bilo lepo in drugačno. Najbolj pa me je presenetila Mavretanija, o kateri sem predhodno malo vedel. Ta država, ki je 90% pesek je postregla z dvema vrhuncema na poti, najdaljša kompozicija in midva na vrhu vlaka ter ribja tržnica. Pot je vsekakor bila več kot naporna a vredna zaradi dogodivščin in spominov, ki so ostali.
Dva dni pred potjo je bila naporna fešta za rojstni dan, kjer je bilo cca 60 ljudi. Sledil je dan ko je bilo potrebno spucati in pospraviti žur plac ter malo odpočiti pred potjo.
Table of Contents
31.1.2010
Vstal sem ob 6:00 po samo 5 urah spanja ves beden. Potem, ko sem opravil s kopalnico, pakiranjem ter zajtrkom sem se odpravil na pot. Pot do glavne avtobusne postaje s taxijem je stala 5 € . Na taxi sem moral, ker je Alenka razočarala, ni se ji dalo vstati tako zgodaj. Na tržnici Moste sem pobral še Boštjana (BOB). Prvo sva na železniški postaji kupila karte za vlak povratne do Benetk za 25 €. Vmes sva skočila do kioska, kjer sem nabavil cigarete in revijo za 12 €. Ker je bilo še časa sva se sprehodila do Mc Donaldsa kjer je chesee burger stal 1 €. Na pot sva se podala s kombijem od DRD do Mester za kar sem plačal 27 €. Štart je bil s 15 minutno zamudo. Kombi je bil nabasan, spredaj kjer sem sedel je bilo malo prostora, skoraj sem grizel kolena. Po krajšem čakanju ujameva še bus do letališča v Trevisu, 5 €. Prične se čakanje na dokaj zmedenem letališču. Že check-in vrsta dobro nakaže smer najine poti, ker nihče ne upošteva vrste in so vsi natlačeni na kup. Končno se prebijeva na letalo, povratna karta 86,52 € z Air Arabia. Poletimo 15:05, počasi se presedeva nazaj in raztegneva se v zadnji vrsti, Coca Cola 2 € za pločevinko. Priletimo ob 17:30 po lokalnem času (imajo 1 uro manj kot mi) v Casablanco. Zunaj dežuje.
Sledi vlak direktno z letališča, vmes še prestopava 1x na poti do Rabata za 75 dh. V Rabatu železniško postajo prenavljajo. Dvignem na bankomatu 4000 dh. Peš odideva do hotela v Medini, 60 dh je noč za eno osebo. Tam je skupni WC, ni tuša ali pa ga ne najdemo. Po kratek nočnem sprehod se vrneva. Nekaj branja Lonley Planet vodiča pred spanjem okoli polnoči.
1.2.2010
Jutranja rutina, vstajanje, umivanje. Pojem okoli 9h domači sendvič.
Čaj in kava staneta 16 dh. Greva naredit slike za vizo 8x – 25 dh ter kopije potnega lista 4x – 4 dh. S taxijem do Mavretanijske ambasade za 20 dh. Kupiva vizo za dvakratni vstop, 510 dh. V gneči se javim na klic iz službe, razlog je bil monitor in kreganje okoli opreme? S taxijem do bus postaje 20 dh, ponovno menjava denarja 100 € – 1100 dh. Karta za bus do Dakhle je 570 dh. Še en taxi tokrat do hotela, kjer pospraviva narediva check out in pustiva prtljago.
Nekaj pojeva 51 dh. V času, ki je na voljo se sprehodiva. Na sprehodu vidiva pokopališče, obalo, trdnjavo, male plave ulice, vrtove, medino.
Še en počitek ob čaju/kavi 15 dh. Spet na taxi nazaj po vize 20 dh. Po čakanju v gneči, nazaj v mesto – taxi 15 dh. Privoščiva si čaj in sladice za 48 dh.
Še zadnja blodnja po mestu, na tržnici kupiva banane, pojeva mini pleskavice 16 dh. Vrneva se v hotel po prtljago. Uporabiva javni tuš 9 dh. Taxi naju pelje do postaje 25 dh, morava še peš do cmt busa, ki ima zamudo. Čaj na avtomatu je 3 dh, doplačilo za prtljago je 3dh. Sam bus je bil soliden, čez noč celo malo zaspal, ulegel sem se čez sedeže.
2.2.2010
Prispemo v Agadir ob 7:00, sledi sprehod po mestu. Tu vidimo velike razlike. Na začetku gremo mimo barak, potepuških psov in mrtvih piščancev.
Končamo pa ob plaži kjer so lepo urejeni resorti. Zunaj dežuje in je 20 stopinj. Midva se umakneva v lokal na čaj in palačinke 12 dh. Bil je čas za odhod in se premakneva s taxijem do busa. Ponovno prtljaga stane 3 dh. Tokrat sva bila na avtobusu 20 ur.
Na enem izmed vmesnih postankov sva jedla neko ribo in olive 35 dh. Cigareti stanejo 32 dh. Vmes med skoraj celodnevno vožnjo je vreme bilo zelo spremenljivo. Doživeli smo vse od dežja, toče, sonca, mraza, … Vmes smo se konstantno ustavljali zaradi različnih vojaških kontrol.
3.2.2010
Dakhla – sprehod, iskanje taxija, ugotovila da potrebno cepljenje za rumeno mrzlico za Mavretanijo in Senegal, panika (bob pozabil omenit, on je že bil cepljen). Iskala sva bolnico, ki bi me lahko cepila. Boško je šel do hotela in prve bolnice, dali naslov za naslednjo, spila kavo in čaj, iskala naslednjo, nas dal med otroke cepit, ni bilo ok, šli nazaj v prvo, nato v tretjo bolnico, niso imel cepiva za rumeno mrzlico, nam hotel prodati cepivo za malarijo, ki ne obstaja.
Na koncu brez cepljena šla iskat taxi za pot do Nouadhibou, Mavritanija. 450 dh na oseba po barantanju. Hostel plačava 6000 oug (2x), zamenjat po 350 x 20 eur.
Jeva za 820 oug – 2.5 eur, nas peljal Omar. Kupiva banane in se odpraviva v hostel – zamenjat 50 eur. Na počasnem internetu in čudni tipkovnici (200 oug ura).
Coca cola, cigareti American Legend 120×2 kupiva od modela na ulici. Nikjer ni možno kupit pivo. Vrneva se v hostel, sledi tuš in spanje.
4.2.2010
Zbujanje ob 6h, pakiranje, kopalnica, odhod do avtobusne. Spet pogajanja in dobiva ceno 4500 oug s prtljago, 6 potnikov v starem Mercedesu. Jaz pa Boško na enem sedežu spredaj sediva, levo ritnico ne čutim.
Vmes na poti vojaške kontrole, rošada med potniki, se ena rošada in se vrnem nazaj na sprednji sedež, tokrat lažje preživel. Po prihodu v Nouakchott, prvo do senegalske ambasade s taxijem. Vizo bi čakala do ponedeljka, razočarana odideva naprej. Kupiva pijačo. Ker se je prodajalec zmotil, pride za nama in nam vrne razliko. Vzameva OK hostel, tam dobila dobila informacije, ostali gostje imeli slabe izkušnje na poti, ž. Ponovno se odpraviva ven. Tokrat na tržnico rib. Imava težaves taxijem – peljal do big marketa za 500 oug.
Bil potreben še en taxi do pravega fish marketa. Ker sem slikal so me lokalci me napizdl in neham. Drugače je ta tržnica res lepa stvar za videt. Ob sončnem zahodu ribiči vlečejo barvite ladjice na obalo in si ob tem prepevajo.
Mali brezdomci pobirajo padle ribe in jih že prodajajo. Počasi nazaj do hostla. Vmes poskusiva menjat denar. Mali nategovalci nas poizkusijo 3x prevarati in obupava. V hostlu na koncu menjala po tečaju 355 oug za €. Poravnava račun v hostlu in odideva do SONEF postaje, taxi po 400 oug v eno smer. Karte do Bamaka so 15000 oug.
Odideva nazaj, na poti še nekaj pojeva. Ob vrnitvi v hostel je v najini sobi miška. Sledi tuš in spanje.
5.-6.2.2010
Zgodnje vstajanje ob 5h. Na postaji sva ob 6h. Kregava se s taxistom, 1300 oug, odhod ob 7h, bus skor 36h. Po 4h menjava gume, ki traja 1h. Nima s seboj skoraj nič hrane. Imava kekse, Coca colo ter voda. Vmes je na poti ogromno kontrol. Do meje je zadnji del grozna cesta. Na meji opraviva prehod s taxijem. Kupila sva kratkoročno vizo po slabem tečaju od carinika, ki je imel polne žepe gotovine v različnih valutah. Enega mulca na meji zavrne, ker nima dovolj za plačat. Vmes na meji kar dolgo čakamo. Na tej dolgi vožnji sva spoznala Ciseeja, ki je bil nogometaš v Mavretaniji.
Ker mu niso plačevali se je odločil, da se vrne domov. V Bamaku sva pri njemu bivala oz. pri njegovi sestri. Hiša je bila v predmestju, polna otrok in nedokončana. Ko se umijeva se odpravimo na sprehod po mestu. Končno prideva do piva. Za večerjo imamo nek kebab. On vzame svojo porcijo domov in pozneje vidimo da deli z družino. Po mestu se malo zgubljamo in kupimo cigarete, noben ne pozna mesta, vidimo še par belcev.
Vrnemo se nazaj k domačinu spat, nam da svojo ‘posteljo’ oz 2 cm žimnico na tleh on pa zraven zaspi na tleh. Ponoči me zbudi miška, ki skače naokoli.
7.-8.2.2010
Spet vstajanje ob 5h. Pakiranje in smo na postaji ob 6h, malo me šraufa. Odhod s postaje ob 7h. Tokrat sva na busu ‘samo’ 33h. Več kontrol je nazaj grede, a imamo manj postankov, v času molitve.
Vmes nam zmanjkal vode in sva pila njihovo. Iz rumenega čebra iz edine zajemalka, kjer so stvari plavale notri. Na srečo brez posledic. Drugače je bilo na poti podobno kot v nasprotno smer, mogoče še bolj vroče.
Takoj ob prihodu v Nouakchott kupiva vodo in tečeva na postajo za Atar. Štart je ob 17h, tokrat vožnja trajal slabih 6h.
Vmes za malico sendviči in pecivo ter voda 2100 oug. Ob prihodu iščeva v temi hostel Bab Sahara, končono nasla, not stari hipiji, spil malo konjaka, tuš in spat.
9.2.2010
Vstal okol 8:30, prvo malo daljse spanje, urejanje, pranje, počitek, menjava po 360 x 80 €.
Sprehod po mestu, nakupi na trznici, kosilo (riz z zelenjavo, riba, voda, cocacola).
Zvečer neka čudna igra, eno celo zmagam, a ne kupim in so užaljeni.
10.2.2010
S Toyota terencem se odpravimo do železniške postaje v puščavi, Choum. Opremijo nas s turbani. po kaki tretjini poti se avto ustavi. Odprejo havbo in nekaj šraufajo. Kmalu se odpeljemo naprej. Po drugi tretjini poti se avto spet ustavi. Tokrat se avto več ne zažene.
Voznik se spravi v senico edinega drevesa in nam skuha čaj dokler čakamo na naslednje vozilo. Z drugim vozilom pridemo do cilja, vsi prašni in zrukani od sedenja v odprtem prtljažniku. Zavlečeva se v senco in čakava. Zvečer se nebo napolni z zvezdami, ker ni svetlobnega onesnaženja
11.2. 2020
V nočnih urah vlak prispe in iz vseh koncev ljudje tečejo proti vagonom. Z Boškom izbereva enega na sredini in se povzpneva nanj. Vagon je poln peska železove rude. Spraviva se s stvarmi v bivak vrečo, ki sva ga prinesla zraven. Razlog je ker konstantno piha in nosi prah in tudi ponoči se ohladi. Malo se še ukopljeva in čez nekaj časa zaspiva. Zbudiva se ob sončnem vzhodu, res lep pogled.
Po nekaj urah se je vlak ponovno ustavil. Ko začnejo z drugih vagonov dol lesti nas začne skrbeti. Odklopi se lokomotiva. V paniki pospraviva in tečeva na sosednjo komponzicijo. Splezamo na eden od vagonov kamor lezejo še ostali. Nagnete se kakšnih 10-20 ljudi, zraven so še kure.
Ko se naslednjič ustavimo smo v Nouadibuju. Najdemo prenočišče za prespat.
12.2. 2020
Nalednje jutro se odpravimo iz Nouadibuja do Maroka. Ponovno je zanimiv prehod čez mejo. V večrnih urah prispeva do Agadir/Dakhla?
13.2. 2002
Še zadnja pot z busom do Casablance. V večernih urah si greva ogledat mesto, mošejo.
14.2. 2020
Zjutraj vstaneva in se odpraviva na letališče. Dopoldne odletiva iz Maroka v Treviso z AirArabia.
Z letališča se z vlakom premaknemo v Benetke, kjer imamo 6 ur za počakat na vlak do doma. Seveda smo tam ravno v času karnevala. Priče sva neskončnem nasprotju med puščavo v Afriki in razigrano gneče v Benetkah znotraj parih ur.
Narediva krog po osnovnih znamenitostih, trg, most, … Vmes mečejo maskiranci konfete v nas. Najdemo poceni pizzerijo. Pred prihodom vlaka se vrneva na železniško postajo in tam posedava dokler ni čas za naš vlak.
15.02.2020
15.2. V zgodnjih jutranjih urah prispeva v Ljubljano na železniško postajo. In to je zaključek naporne a zanimive poti.
