Singapur-Changi

Na letališču me je zbudil čistilec. Obrnil sem se in vse stvari so manjkale (torba, jakna, denar, telefon). Takrat sem imel pri sebi le potni list. Najprej v paniki tečem po letališču in iščem svoje stvari, a brez sreče. Odšel sem do informacijskega pulta in prijavil pogrešano prtljago. Tam sem čakal, da je policija napisala poročilo. Spet sem iskal po celem letališču, ki je zelo veliko. Ob vrnitvi ni bilo nobenih novic o mojih stvareh.

Poskušal sem vzpostaviti stik s sestro, ker je bilo v Evropi že jutro. To je vzelo kar nekaj energije. Najprej sem si pri informacijskem pultu izposodil tablico, vendar se brez telefona nisem mogel prijaviti v e-pošto. Nato sem poskusil registrirati novo pošto, ista stvar. Tam sem si sposodila telefon od ene gospe, pisal sestri na družabnih omrežjih, a je šlo to v spam. Končno sem dobil odgovor od žene mojega najboljšega prijatelja. Kontaktirala je mojo sestro. Pojasnil sem situacijo in jo prosil, naj mi pošlje denar prek Western Uniona. Pri informacijskem pultu sem dobil vodo in piškote. Medtem ko sem čakal, sem spet hodil naokoli brez sreče. Pri informacijskem okencu ni bilo nobenih informacij od sestre, ker je gospa odšla domov s telefonom. V kadilnici sem dobil cigarete od Kanadčana, ki je bil na poti v Ukrajino, da bi se tam boril kot vojak.

Končno sem stopil v stik s svojo sestro, dobil pin številko in bil pripravljen iti pobrati svoj denar. A to ni bila lahka naloga. Prvič, ker sem zamudil let, preprosto nisem mogel oditi z letališča. Stopil sem do pulta Scoot, vendar je bil zaprt. Po pol ure sem vprašal naokoli in nekdo iz drugega okenca je začel klicati naokoli. 15 minut kasneje je prišla gospa, ponovna razlaga, izpolnila sva nek obrazec in pospremila me je do izhoda, spet razlaga in še en obrazec. Na drugi strani vrat spet do informacijskega pulta. Potreboval sem nekakšen prevoz do Western Uniona in nisem imel denarja. Imel sem tudi le 45 minut, preden se je zadnja pisarna zaprla. Ta gospa, ki je bila ves čas z mano, Lavania, mi je plačala prevoz (Grab, 21 SGD) in mi dala nekaj gotovine 5 SGD za hrano. Zaradi prijaznosti te gospe sem dobil solze v očeh. V Western Union sem prišel 5 minut pred zaprtjem. Če bi jih zamudil, bi verjetno spal na klopci.

Sestra mi je poslala 2000 €, jaz pa sem dobil SGD z njihovim tečajem minus provizija. Najprej sem šel na večerjo (thali), indijska restavracija, 35 SGD. Potem sem kupil telefon (Samsung A05) s SIM in polnilcem, plačal 200 SGD. Najdem trgovino z oblačili, a tam ni bilo ničesar v moji velikosti. Vračam se na letališče. Najcenejši je bil metro, vendar sem veliko hodil, da sem našel trgovino, kjer prodajajo kartice in potem nazaj. Ura je bila čez polnoč in metro se je ustavil pred letališčem. Skupni taksi s parom. Poskušal sem kupiti vozovnico za Taipei, vendar je bila karta na letališču 400 € namesto 200 € na spletu. Malo sem sedel, da se zberem.