Restavracija Srnjak

Po naporni noči se slišiva z Danijelo in se odločiva za izlet na Gorenjskem. Pripeljeva se do Kranjske Gore in tam pade odločitev, da se pojdeva ohladit ob jezeru Jasna. Kmalu opustiva to idejo, ker zgubiva pol ure v iskanju prostega parkirišča. Na koncu nekoga zaparkiramo in pridemo do neskončne gneče ob jezeru. Tu imava dovolj in se odpraviva nazaj v Kranjsko Goro. Začneva razmišljat o hrani in Danijela predlaga restavracijo Srnjak.

Odpraviva se čez Savo Dolinko in makadamska pot gre v breg. Po kilometru in pol pridemo do gostilne Srnjak. V pol ure bi se dalo tudi peš priti iz Kranjske gore. Gostilna je nameščena v bivši karavli, ki je nekakšna brunarica. Poiščeva mesto v senci, kamor se usedeva. Lasnik Fredi, nekoliko težje hodi zaradi kapi. A vseeno poizkuša biti dovolj hiter in prijazen. Jaz naročim divjačinski golaž. Hrana je kar okusna. Porcije niso prevelike, a jaz z razbolelim želodcem kar rabim čas da vse pospravim. Po jedi se prestaviva na ležalnike v senco še kaj spiti. Gostilničar nas prepriča, da vzameva še borovničji štrukelj. Tam posedava več kot 3 ure in nakoncu z napitnino plačava 50 €.

Pogled na dolino je idealen. Pri tem sedeti v senčniki na ležalniku je dodaten plus. Lastnik se trudi s strežbo, a mogoče občasno malo preveč vsiljiv. Hrana je okusna in porcije niso velike. Največji minus so cene, kjer za lokacijo, ki ni center metropole se cenijo nekoliko preveč. Dosti gostov se je pritoževalo nad dodatnim stroškom dodatkov (limona ali med ob čaju, kruh ob hrani, sladoled in smetana ob štruklju)…