Pot ob žici – Pot spominov in tovarištva – PST

PST je 32,5 kilometrov dolgo pot okoli Ljubljane. Poteka po trasi kjer je bila postavljena bodeča žica okoli mesta med drugo svetovno vojno. Ker je v mestu bilo aktivno uporniško delovanje osvobodilne fronte (OF), ki ga niso mogli ustaviti, so se odločili italijanski fašisti mesto spremeniti v eno veliko taborišče 23. februarja 1942. Poleg žice okoli mesta so postavili ali uporabili čez 200 objektov (bunkerji, stražarnice, …). Celo postavijo notranji krog okoli centra mesta s premičnimi ovirami. Po kapitulaciji Italije 1943 pridejo nemški nacisti z domobranci. 9. maja je Ljubljana osvobojena, a mesto ostane zaprto do prihoda Tita 26. maja 1945 (1171 dni), kjer nova oblast vzpostavi svoj režim. Žica, rovi, bunkerji in mine se počasi odstranjujejo naslednje leto.

Po vojni na obletnico osvoboditve organizirajo pohod okoli mesta, kjer je nekoč bila žica. V 50 letih začnejo postavljati prve spomenike. V ’70 letih naredijo načrt za sprehajalno pot in ga končajo ob 40. obletnici osvoboditve 1985 s pomočjo prebivalcev. Celo nekaj časa je obvezna udeležva. Pot je peščena, 32,5 km dolga in široka 2 do 4 metre. Ob poti je zasajen drevored kjer je to možno. Na glavnih vpadnicah v mesto so večji spomeniki, čez 200 spominskih stebrov kot donacij podjetij je postavljeno ob poti. Pot je tudi markirana s tablami ob poti in oznakami v asfaltu, kjer pot poteka po naselju.

Pot se začne na Tržaški cesti in v smeri urinega kazalca gre mimo ali skozi predele Ljubljane: Vrhovci, Rožnik, Koseze (bajer), Šiška, Bežigrada (BS3), Žale, Jarše, BTC, Polje, Nove Fužine, Spodnja Hrušica, Golovec, Rudnik, Rakova Jelša, Murgle in se zaključi na začetni točki na Viču. Ker je to krožna pot pa lahko začnete kjer koli in greste v katerokoli smer. Meni je najbližje začeti na Rudniku in ker je zraven Golovec je najbolje z njim opraviti na začetku dokler je še kaj moči. Poskusil bom opisati svojo izkušnjo in s slikami malo približat kako izgleda pot, če se odločite tudi sami narediti te korake.

Od 26 km do 22 km

Okoli 9h zjutraj se odpravim od doma in štartam na Peruzzijevu ulici in se odpravim proti Golovcu, prečkam Dolenjski cesto in se odpravim v breg. Po krajši asfaltni poti se nadaljuje peščena pot. Po prihodu na vrh grbena nekaj časa hodim proti vzhodu. Golovec je prepreden s potkami tako je potrebno biti pazljiv da ne zaideš s poti. Najboljši nasvet je da slediš table in potko, ki ima leseno bankino in prečne železne odtoke. Zdaj je bil čas za spust po vijugasti potki. Po dobri uri sem že na drugi strani Golovca. Zaslužil sem si cigaret.

Od 22 km do 18 km

Od tu nadaljujem po ravni poti v drevoredu lip, 88 dreves (Titova starost ob smrti). Prečkam Litijsko cesto in nadaljujem do Fužinskega mosta, na drugi strani zavijem desno in pot me vodi mimo drevesnice, kjer smo nekoč kot mulci rabutal sadje in dalje mimo psihiatrične bolnišnice. Tu so ob poti bele breze. Pot vodi ob Ljubljanici pod avtocesto, kjer smo edinkrat zunaj obvoznice. Ta del poti je med avtocesto in neurejenim grmičevjem in vrtovi. Ponovno pridem v naseljen del poti. Med hišami se prebijem do Zaloške cest. Na nasprotni strani je trgovina, če rabite kaj kupit.

Od 18 km do 13 km

Med bloki pridem do avtoceste in jo prečkam pri koncu Letališke, kjer popravljajo nadvoz. Tu je v bližini Petrol črpalka, če se rabimo okrepčati. Pot kmalu preide v del med vojašnico Edvarda Peperka na eni in avtocesto na drugi strani. ko sem prvič bil tu sem bil kar presenečen nad lepoto tega dela. Tu se nahaja pipa s pitno vodo. Na koncu spet grem v beton. V BTC je eden slabših delov, kjer parkirajo kamioni je ogromno smet v grmovju. Prečkam Šmartinsko cesto ob avtocesti in nadaljujem med bloki v Jaršah. Tu si vzamem 10 minut počitka na klopci in še eni cigaret ter par požirkov vode. Po tej pavzu mi mišice mal zategnejo in prvič me križ začne bolet.

Od 13 km do 8 km

Premik čez Jarško cesto med hišami in preko Žal ob Stožicah prispem do BS3, tu je eden izmed dveh ohranjenih bunkerjev. Ponovno vijugam med bloki. Predno prečkam Dunajsko cesto je še ena Petrolova črpalka. Tu si kupim iztonično pijačo in mišice popustijo. Po Hubadovi, mimo ljubljanskih mlekaren in preko Vodovodne ceste, kjer prečkamo parkirišče in prečkam železniško progo. Tu je vse skupaj slabo označeno. Na Verovški nadaljujem naprej do plinarne in potem ob plinarni in industrijski coni ter vrtovih nadaljujem do Litostroja. Tu je bil drugi počitek, spet voda in cigaret. Po skoraj polovici poti je že čutiti utrujenost, žuljev še ni a se bodo kmalu pokazali.

Od 8 km do 4 km

Nadaljujem po Litostrojski. Tu je spet samo beton. Prečkam železnico in zavujem desno na cesto Ljubljanskih brigad. Na križišču je eden izmed dveh ohranjenih bunkerjev. Ob železnici nadaljujem do obvoznice. Tu ponovno zavijem na levo ob obvoznici do Celovške ceste. Na Celovški se spustim malo nižje proti centru in jo prečkam pri Aleji (če bi kdo šel v shopping). Tu se pot spet spusti med bloke (Trg komandanta Staneta, Adamičeva, Levčnikova, bratov Učkar, bratov Bezlaj), vmes so še stopnice. Ponovno na neki klopci malo počivam ob cigaretu in ko ustanem je kar čutiti križ.

Od 4 km do 0 km

Ob Kosešek bajerju imamo lokal kjer kupim vodo z okusom in nekaj metrov naprej je pipa kjer se tudi lahko odžejamo. Ponovno vstopim v zeleno območje in zame najlepši del poti. Hoja med gozdom in polji je ugodna, čez par mostičkov prečkamo Gradaščico. Ponovno se ustavim na eni izmed klopic, pojem banano malo vode spijem in prižgem cigaret. Približujem se ponovno naselju, prečkam Cesto na Brdo, manjši klanec in stopnice in mimo pokopališča na Viču. Po podhodu pridemo do Tržaške ceste in oznake 0km.

Od 32 km do 26km

Tu se nadaljuje zelenje, hodim med Malim grabnom in hišicami na drugi strani. Ostane mi še slaba četrtina poti, ko se ustavim na naslednji klopici, da dam kamen iz superge ven. Žulji so že tu. Prečkam cesto v Mestni log in ponovno med hišicami v Murglah na levi in Malim grabnom na desni, ki ga prečkam na Barjanski cesti. Tu se obrnem na Rakovo jelšo in Marentičevo ulico. Na Hladnikovi ulici prečkam Ljubljanico. Zelenje je do prečkanja Ižanske ceste. Vstopam v zadnji kilometer na poti z že težkimi nogami. Tudi je spet pipa s pitno vodo. V zelenju hodim do Peruzzijeve ceste, kjer zaključim krog.

Domov pridem res zmatran po nekaj več ko 7 i pol urah (uro slabši čas od zadnjega izpred 2 let). Žulji so tu, bolečine v nogah seveda, a najhuje je s križem. Sem bil v slabi kondiciji, 20 kg težji in tudi splošno slabše pripravljen. Predlagam vam, da ima s seboj rezervene nogavice (mogoče tudi superge) in kako majico za zamenjat. Dobro je imeti kaj za pit zraven (z magnezijem zarad krčev), za jest pa predlagam banane in kakšne energijske ploščice. Lahko se odločite samo za del poti. V tem primeru bi predlagal zahodni del pod Rožnikom ali za malo napora vzhodni del z Golovcem. Karkoli se odločite uživajte v tej pretežno zeleni oazi v Ljubljani – Zelenem prstanu.