Kalamazoo

Bil je čas za zadnjo 10 urno vožnje z avtobusom Greyhound (91C $) do Kalamazoo-a čez Detroit ob 1. uri zjutraj. Tam sem se pogovarjal s korejskim dekletom, ki je študirala za medicinsko sestro v Londonu v Kanadi. Med vožnjo ji je bilo slabo in je morala teči na stranišče. Ko je odšla, sem imela dva sedeža samo zase do Detroita. Mejni postopek je bil precej dolg. Najprej smo vsi stopili iz avtobusa, pregledali so naše torbe, šli smo v neko pisarno in čakali, da naše potne liste. Celoten postopek je trajal približno 1 uro.

Kmalu za tem smo prispeli v Detroit (6.30). Tam sem moral čakati več kot uro za svojo naslednjo vožnjo do Kalamazoo-a. Moja izkušnja na avtobusni postaji v Detroitu je bila bolj “meh”. Prodajni avtomat mi je vzel 1 $. Šel sem ven, toda postaja je bila v predmestju in nič ni bilo razen sivih stavb in hladnega vetra. V notranjosti sem videl par Quakerjev, to je bil moj vrhunec. Po nekaj cigaret je sledil še en avtobus do Kalamazoo-a.

Na postaji me je čakal Eduardo, okrog 10.30. Potem ko me je pripeljal domov, je bilo nujno da grem v kopalnico, ker sem bil skoraj 30 ur na poti. Po tem, ko sem se osvežil, sem se pridružil njemu, Roxanne in njunimi prijatelji na brunchu. Tam smo si privoščili dobro hrano in uživali v pogovoru. Ampak jaz se najbolj spomnim soka s šampanjcem. Z Eduardom sva se spustila v klet in dame pustili same. Na Wii-ju sva igrala nekaj iger. Eduardo je zmagal v nogometu. Zagotovo je bila to njegova južnoameriška kri 🙂 Kasneje smo se sprehodili po mestu in probali nekaj IPA ($?). Poskusil sem nekaj ocvrtih brstičnih ohrovtov (Tap house, Fuze). Kasneje zvečer smo se odpravili na večerjo v neko italijansko restavracijo. Jaz sem jedel solato in poskusila kos pice ($?). Po povratku domov smo gledali komedijo Stepbrothers, toda zaspal sem pred koncem filma na kavču, pred 22. uro. To noč sem spal skoraj 9 ur. Očitno me je celo potovanje dohitelo.