Dvorec Zemono, gostilno Pri Lojzetu, chef Tomaž Kavčič

Po enem letu je bil spet čas za razvajanje. Z družbo smo se odločili da pojdemo tokrat v dvorec Zemono, gostilno Pri Lojzetu, kje rima taktirko chef Tomaž Kavčič. Imel sem deset dni lanskega dopusta in sem šel na vikend v Barbarigo. Samo za to večerjo sem moral se peljat gor in dol. Na dan državnosti, 30. sem se odpravil na pot ni bilo gneče, na meji le 2 avtomobila pred menoj. V drugo smer je se je že nabirala gneča. Odpeljem se do Gorenja pri Divači. Tam prvo parkirma in se odpravimo do Simonovih. Na vrtu posedimo in malo pokramljamo. Matjaž usposobi starega avtomatika z zgodovino. Gregor ima modno revijo in počasi se moramo odpravit. V dobre pol ure smo že v Zemonu. Tam je že preostanek ekipe. Vse skupaj nas je osem.

Menu

Posedejo nas na južno stran, kjer je samo naša miza. Začnemo na vrtni mizi z rosejem in pozdravom iz kuhinje, ki je kombinacija češenj, špargljev (krema in špargelj), redukcija rdečega korenja ter drobtine lešnika.

Premaknemo se za glavno mizo. Tu nas čaka blag kremni hrenov namaz in domači kruh.

Zatem nam postrežejo s pardižnikom prekritim s mladim domačim sirom ter posip iz bazilike in oliv, vmes so crutoni

Naslednji krožnik je motiv travnika (pire iz graha) s kamnom (polept z ribo)

Nadaljuje se z ribo. Tokrat je file brancina na solnem žaru in blitva s krompirjem kuhanim v brodetu

Tu preidemo na ‘street food’, kjer je odojek postrežen na kruhu kuhanem na sopari, drobtine rdečega zelja, karamelizirana čebula, majoneza na bazi olivnega olja ter ocvirki

Sledi govedina z govejo redukcijo ter dimljeno (na trti) krompirjevo juho

Zaključimo z govejo juho z jušno zelenjavo (redukcija) in govedino, ki je popečena

Prva sladica je limonin sladoled z želatino iz gin tonica. Zraven za atmosfero poskrbijo z brinovo meglo

Zadnja je sladko kisla sladico, kjer je sladoled, češnje, med, biskvit in kis

Ves čas je bila vinska spremljava. Začeli smo z rosejem, potem nekaj belih (zelen, Sutor malvazija/rebula, rebula, …) na koncu rdeče (modri pinot) ter k sladici sladko vino (pikolit). Poleg zgornjega menuja so bili še trije prilagojeni, a sem sem se bolj ukvarjal s svoim. Nekdo ne je ribe, nekdo je vegetarijanec in nekdo vegan. A za vse je bilo poskrbljeno. Še je čas za kavo in digestiv. Jaz vzamem espresso in pelinkovec.

Spet nazaj v Gorenje prespim pri Gregorjevih. Midva se še pred spanjem usedava za dobro uro ob prijetnem pogovoru. Ne zaspim takoj in naslednje jutro po premalo spanja se že ob 9h odpravim na morje. Tokrat na meji je pred menoj vsaj 50 avtomobilov, zgubim pol ure tam. Seveda po Murphyju sem v napačni koloni in še najdlje časa vzame zadnje vozilo pred menoj, ki ga na koncu še na stran pošljejo.

Povzetek

To je bil dejansko en zelo lep večer. Seveda je primarno da sem ga delil z ljudmi kateri so mi blizu. Če pa govorimo o izkušnji same gostilne, je bilo vse kot mora biti. Uporabljajo domače sestavine, slonijo na slovenski tradiciji, prezentacija je všečna. Največji vtis je name naredila že sama lokacija in to da smo bili sami na eni strani zgradbe ter čudovit pogled proti Vipavski dolini (Simona je motila cesta 1 kilometer stran). Pri hrani je moje navdušenje naraščalo z vsako jedjo in bil sem najbolj navdušen nad zadnjima, govejima jedema. Pri vinih mi je Zelen ostal v spominu po res aromatičnem vonju. Vzdušje je bilo sproščeno, sam chef je parkrat stopil do mize da predstavi jed ali samo da malo pokramlja z nami.

Strošek na osebo je bil cca 150 €, približno 100 € za hrano in 50 € za pijačo.

Če primerjam pa z gostilnami višjega ranga v Sloveniji bi rekel takole. Monstera od Volčiča je bila zadaj. Hiša Franko pa je vseeno kar boljša izkušnja, veliko malih stvari.