Budimpešta

Na poti do Budimpešte

Po 4-urnem spanju sem končal pakiranje, šel na stranišče, pojedel zajtrk in se premaknil na železniško postajo. Sestra me zapelje tja. Potoval sem s prevoz.org deljeno vožnjo, vožnja (Volvo karavan) me je stala 25€ (nekaj € več kot vlak, vendar v polovičnem času). Voznik je nekoliko zamudil (10:15), kar je bilo dovolj za srečanje z drugimi potniki, avstralskim parom. Vožnja ni bila razburljiva, še posebej po meji je bila dolgočasna, poskušal sem se naspati, a brez sreče. Na poti smo se ustavili za dotankat bencin in še enkrat za nakup vinjete. Najbolj zanimiv je bil pogovor z voznikom. Imel je nekaj zanimivih zgodb, od sina v Budimpešti do izdelave kitar in treniranja plavanja. V Budimpešti je bila seveda gneča. Po nekaj idejah kje me odloži nismo šli v Tjašino službo, ampak me je pustil v centru.

Srečanje s Tjašo

Od naslova Kiraly sem bil oddaljen kakih 20 minut, zato sem na poti pojedel domač sendvič in pokadil cigareto. Končno sem se okrog 15h srečal s Tjašo. Ko smo si ogledali njeno stanovanje in ji dal darilo, smo prečkali ulico do mojega bivališča naslednje 2 dneva. Bival sem pri Simonu, ki v svojem stanovanju daje v najem sobe preko Airbnb. Za darilo sem mu prinesel pelinkovac, šel je kupiti kozarce in smo nazdravili par rund, ter kadili na balkonu in lepo poklepetali. Tjaša je bila utrujena od tedna in je šla nazaj čez cesto.

Večer

Simon me je povabil, da se pridružim njemu in njegovemu prijatelju Rogerju, šla sta na likovno razstavo. Bila je zanimiva vožnja v starem mercedesu, ki prečka 4-pasovno in zadane nekaj božičnih dreves. Ko smo prišli na domnevni naslov, je to bil blok. Po klicu so nam pojasnili, da je razstava v 3. nadstropju. Glavna ideja je bila poustvariti razstave iz 80-ih let, ko umetniki pod zatiralsko vlado niso imeli prostora za svoje razstave. Danes gre njihov režim v to smer, menijo študenti, ki so pripravili to razstavo. Tam pojemo nekaj blizu chili con carne iz plastičnih krožnikov in popijemo rdeče vino, kadimo na balkonu. Z enim likom iz Beograda in drugim iz Vojvodine se je razvil zanimiv pogovor; o umetnosti, britanskem humorju, Jugoslaviji. Potem smo poiskali bar in spili še eno pivo. Nabere se večja skupina in tu je še več govora o umetnosti, o Ludwigovem muzeju in o tem, kaj je tam narobe, kaj so bile ključne točke za sodobno umetnost, Vodnjak (Duchamp), Črni križ (Malevič). Najemodajalec mi je plačal pivo, ker kartic niso jemali. Po vožnji domov sem pojedel dva sendviča in se res utrujen odpravil spat.