Parma-Pizzeria

Po dolgem času sem se z Danijelo in Nino dobil v Pizzeriji Parma. Ta lokal je institucija in ne le še ena picerija. To je najstarejša picerija v Ljubljani, Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji (Kora bar je bil morda prej). Svoja vrata je odprl davnega leta 1973/4 na južnem koncu Maxi pasaže v lastništvu hotela Ilirija. V skoraj pol stoletja se je zamenjalo veliko lastnikov. Zadnji dve desetletji je tu lastnik Jure Kadunc. Lahko sedite za barski stol ali za nekaj miz v notranjosti. Na drugi strani stopnic je bil naknadno dodan še vrt (del zaprt). Na začetku je bil priljubljen kot novost v mestu, kasneje je bil prostor za študente, danes pa je mesto nostalgije.

Pica je old school, majhna – premera 22 cm, z debelim testom in veliko prelivov. Daleč stran od tega, kar bi danes imeli za dobro pico. Tam še vedno uporabljajo staro električno pečico Akrilux Cerovac Koper in pica je notri 4,5 minute. Če preverite meni, so tukaj imena s konotacijo, kot so Tito, Tomos 4, tj. cankar, stm, rc elan, veliki oder, edvard, ios, f. prešeren, g. verdi. Tipično naročilo bi bil Ilirija z (sir, šunka, gobe z jajcem). Obvezna pijača je borovničev sok iz avtomata, res sladek.

Da se vrnem k našemu zadnjemu obisku. Naročil sem Mehiko 68/86, poimenovano po olimpijskih igrah in svetovnen prvenstvu v teh državi (mocarela, puranja šunka, sveža paprika, koruza, sir nacho, feferoni) in dekleta so si privoščila Ios (mocarela, sušeni paradižniki, bocconcini mozzarella, genovese pesto, deviško olivno olje, pinjole) – ena je bila zelo hrustljava in pinjol je bilo v izobilju. Čeprav majhna je bila dovolj nasitna, z okusom spominov. Račun za vse je bil 30€.