Leteča priča

Medtem ko je imel moj najboljši prijatelj vse v obratnem vrstnem redu, prvo otrok potem pa šele poroka. Torej, jaz sem kot priča moral organizirati fantovščino po poroki. Igrali smo se z več idejami, a na koncu smo se odločili, da mora skočiti iz letala. Ker se boji višine, je skok iz letala podoben skoku v zakon. Vsi so se strinjali, da bi morali to storiti skupaj kot podpora ubogemu ženinu. Uspeli smo se dogovoriti za vikend 19. – 20.10. Zdaj smo upali na lepo vreme, ker je izbrani datum bil že v oktobru.

V soboto smo (jaz, Simon, Tedej in Aljaž) zgodaj zjutraj prispeli do doma Nagle. Vedel je, da potrebuje osebno izkaznico, brisačo in bo odsoten za vikend. Po kratkem postanku na bencinski črpalki je Simon zapeljal v lepo jutro na Dolenjsko. Gregor je bil nekoliko zmeden. Po nekaj iskanja smo prispeli do majhnega letališča v “Šentvidu pri Stični”. V tistem trenutku je bilo vse jasno in Gregor je pokazal veliko nelagodje.

Po plačilu, nekaj manj kot 200 € na osebo (popust za 5 oseb), smo prišli v šotor, kjer smo se preoblekli v nek kombinezon. Prav tako smo dobili kratka navodila, kako ravnati v zraku. Ker smo skakali v tandemu in letalo je bilo majhno, kjer je lahko šlo naenkrat 2 od 5 članov, zato je bilo to potrebno v 3 poletih opraviti z vsemi. Jaz in Simon sva pokazala najmanj strahu in sva šla kot prva na letalo DR400. V majhnem letalu je bila gneča. 7 ljudi; pilot, 2 tandema in 2 posamezna skakalca. Po kratki vzletni stezi se začnemo počasi in vztrajno vzpenjati. Bil sem utesnjen v letalu, a razpoloženje je bilo na vrhuncu, šalili smo se. Moral sem izravnati pritisk v ušesih, ko smo bili na 4300 m po 12 minutah letenja. Zavili smo zaveso in posameznih skakalcev že ni bilo več. Prišel je moj čas. Sedel sem na rob, noge so visele iz letala, držal sem se trakov, se naslonile nazaj in tandemski pilot nas je prevrnil ven. Po nekaj začetnih sekundah, kjer smo se obračali, je bilo 50 sekund stabilnega prostega padca. Prilagodil sem se svoji novi vetrovni okolici in začel uživati ​​v njej.

Časa je hitro zmanjkalo in padalo se je odprlo. Tisti trenutek ni bil prijeten zaradi sunka. Toda spremenila se je izkušnja, zdaj smo počasi drseli po zraku. Pilot mi je razložil nekaj stvari, pokazal mi je Ljubljano. Potem je bil čas, da vlečemo vrvi. Najprej smo se počasi obračalo na eno stran, nato pa je sledil oster zavoj na drugo stran. Ustavil sem se po dveh zankah, ker sem dan prej bil zunaj in nisem hotel, da bi se zgodila kakšna nesreča. Torej spet počasi drsenje. Za pristanek sem moral dvigniti in držati noge.

Prejela sem diplomo za skok in potem, ko smo ga vsi izvedli, smo sedli ob pivu in razpravljali o izkušnji, v kateri smo vsi uživali. Ponovili bi, a je žal predrago. Izkušnja je bila odlična, saj so bili vsi vpleteni iz kluba Prosti padca vrhunski profesionalci. Predlagam da njih kontaktirate, če se odločite za skok. In moj pilot Tomaž Hrast ima 10.000 skokov in zna z ljudmi.

Nato smo se odpravili proti obali, šli smo v trgovino, da smo si kupili nekaj hrane in pijače ter se ustavili v restavraciji Stazione Parenzana v Seči. V restavraciji je bila odlična hrana in pivo. Naročil sem zrezek Tomahawk. Od tam smo se prestavili na Hrvaško, Pulj. Po nekaj pivih smo prispeli do Babarige. Po še nekaj pivih na balkonu je bil čas, da gremo spat. Naslednje jutro smo pojedli zajtrk in se odpravili na plažo, malo smo še poležali na soncu predno smo odšli proti domu. Ustavili smo se na pijači v baru s krasnim razgledom in kmalu je bila naša pustolovščina končana.