Gorenjska predno nastopi lockdown

Skok na Gorenjsko dokler se je še dalo. V službi so mi rekli, da moram koristit lanski dopust in sem tako od srede bil doma. Vendar je že ob pol osmih prvič telefon zazvonil. In do 10h sem delal samo še službene stvari. Sem imel počasi dost takega dopust in sem si rekel, da se bom zapeljel nekam, kamor že jutri ne bom mogel več. Odločitev pade na Gorenjsko. Spakiram službeni prenosnik in po 45 minutah sem že na Bledu.

Tam se ustavim na avtobusni postaji in opravim še par službenih klicev. Pridem do Velike Zake, ker sem se želel povzpet na kateri izmed okoliških hribov za razgled, a parkirnina za 3 eure me malo razhudi in se odpeljem naprej do Bohinja. V Ribčevam Lazu parkiram pri trgovini (dovoljeno do 2 uri). Odpravim se do jezera in se malo sprehodim. V parku najdem klopco v senci in vzamem ven prenosnika. V naslednjih 45 minutah počistim kar je mailov in klicev.

Ni mi bilo še za domov oditi in se odpeljem do Ukanca (15 minut). Od tam vodi 553 stopnic do slapa Savica. Tu niso zaračunavali ne parkirnine (4€), ne vstopnine (3€). Odpravim se po urejeni potki in začnem premagovati stopnice. Očitno sem res v slabi formi in nekje na pol poti je klopca z mizo, ki ju izkoristim za počitek, kjer opravim par klicev in odpišem na še par mailov. Povzpnem se do vrha in za par trenutkov lahko celo sam uživam v pogledu na slap. Bil je kar pravi čas za obisk, ni bilo trum turistov, vreme je bilo idalno pa še vse skupaj je bilo zastonj. Pot navzdol je seveda veliko lažja, nekoliko naporno edino za kolena.

Zdaj je čas za odhod domov. Vendar je timing bil kar napačen, na Bledu ujamem prometno konico okoli 15h in v Ljubljani podobno okoli 16h. To mi verjetno podaljša povratek za pol ure. A tudi to mi ne pokvari dneva, ki sem ga po moje kar dobro izkoristil glede na vse okoliščine.