Mošeja Ljubljana 50 let vztrajnosti

Ljubljana je po več kot pol stoletja od prve uradne pobude dobila mošejo leta 2020 in se s tem pridružila ostalim glavnim mestom v Evropi. Istega leta novembra še Grčija odpre mošejo v Atenah. Sicer je prva mošeja na ozemlju Republike Slovenije že stala med prvo svetovno vojno v Logu pod Mangartom (kamnita, s kupolo in štirikotnim minaretom). Verjetno je obstajala še ena v Rombonu. Namenjena je bila vojakom, ki so iz Bosne prišli se boriti pod zastavo Avstro-ogrske na Soški fronti.

Po drugi svetovni vojni je vse več muslimanov v Sloveniji, ki so prihajali na delo. Predvsem iz Bosne in Hercegovine, v manjši meri pa iz Kosova in Makedonije. Prvič se verniki organizirajo in dajo uradno pobudo za izgradnjo mošeje leta 1969, ki je gladko zavrnjena. Od takrat opravljajo verske obveznosti na raznih lokacijah v Ljubljani, sprva na Grablovičevi, nato v Pržanju, ob večjih praznikih pa v dvorani Kodeljevo.

V novem tisočletju po osamosvojitvi Slovenije in dokončanju vojen na Balkanu se vernik bolj organizirajo in poskusijo z novo pobudo. Kljub podpori županov je velik odpor in se celo zbirajo 2x podpisi za referendum, ki se izkažejo za neustavne (2003/2008). Prvo zemljišče kupijo 2004 ob Cesti dveh cesarjev. To zemljišče zamenjajo za zemljišče ob Parmovi cesti leta 2008. Barakarsko področje na robi centra mesta ob železnici na neravni parceli nepravilne oblike.

2011 izberejo na mednarodnem natečaju projekt biroja Bevk Perović in položijo temeljni kamen leta 2015. Projekt naj bi bil končan 2017. Po raznih zapletih (prašičje glave, COVID-19, finance …) je otvoritev 07/02/2020 ob džuma namazu (petkovi molitvi), kjer je prisotno 4000 vernikov. Kljub temu da so verniki (domači in tuji – 70% Katar) sami financirali projekt vreden okoli 35 € so morali čakati na uveljavitev svoje ustavne pravice več kot 50 let. Danes je na območju Slovenije 2.5-5% (50.000-100.000) muslimanov in so druga najštevilčnejša verska skupnost v državi.

Danes se tam nahaja več kot le mošeja ampak Islamski kulturni center, ki se razteza na 14000 m2 (objekti zasedajo 5000 m2). Sestavljajo ga šest osnovnih objektov okoli trg, ki delujejo kot celota od daleč in se razširijo ko se približaš:

• Mošeja – džamija je v obliki 24 m visoke kocke, ki je obrnjena proti Meki. Na galeriji v prvem nadstropju je prostor za ženske vernice. V notranjosti se pod stropom nahaja platnena modra kupola (navdih iskali v Modri mošeji, prenosnih mošejah in predstavlja ponotranjenost vere). Na tleh je položena siva preproga z minimalističnim vzorcem, skrajno desno je minber – leseno stopnišče, ki služi kot prižnica, skrajno levo čurs – mesto kjer imam bere koran pred molitvijo – danes ni več standarden objekt v mošejah, na sredini pa je mihrab iz inoksa obrnjen proti Kibli (Meka) kamor so usmerjeni verniki in od koder imam vodi molitev. Del glavnega objekta je namenjen itikafi – osami zadnjih deset dni postnega meseca ramazana. Mošeja je “pametna”, kjer lahko na daljava krmilijo temperaturo, luči, ključavnice.
• Drugi pomemben objekt, je 40 m minaret- stolp/”zvonik” od koder mujezin klice k molitvi. Ker so morali ga znižat iz 56m na 40m so ga postavili ločeno od mošeje da vseeno pride do izraza. Stolp je valjast, perforiran na delu kjer je po navadi balkon za mujezina, zaključi se z alemom stožičaste oblike na katerem je polmesec na treh kroglah. Navdih so jemali iz mošej v Bosni in Hercegovini. Klic k molitvi se sliši samo na dvorišču.
• 12m visoka abdesthana – umivalnica za obredno umivanje z dvema betonskima koritoma 4m in 8m, navdih Plečnik,
• halal restavracija,
• telovadnica-športna dvorana pod osrednjim trgom,
• parkirišče za 50 vozil v kletnih prostorih,
• v izobraževalnem objektu se nahaja knjižnica ter 8 predavalnic, ki lahko sprejme do 200 ljudi,
• bivalni in upravni prostori, kjer je tudi vrtec,
• na zahodu muzej s kavarno in bazenom, ki se nadaljuje v zelen trikoten park,
• kaskadni vrt na severu,
• centralni trg tlakovan s tlaki iz teraca, kar daje občutek mahale in se odpira proti mestu, kjer sta hrast in ambrovec kot drevo sožitja, ki so ga skupaj zasadili voditelji največjih 4 verskih skupnosti v Sloveniji

Pri sami gradnji je bila bela barva postavljena v ospredje ter čiste linije. Pri materialih je beton bil osnova, oblečen v fasado iz jeklene konstrukcije (motiv Svrzina kuća) in stekla. Tudi les igra pomembno vlogo, hrast in macesen. Črpali so navdih v islamski in bolj podrobno bosanski arhitekturi, Plečniku, Corbusierju … Pri oblikovanju oblikovanju so želeli ohraniti tradicionalne elemente, jih interpretirati na sodoben način in hkrati ne odstopati od okolice. O uspešnosti podviga pričajo številne nagrade:

• Plečnikova nagrada
• nagrado Abdullatifa Al Fozana za arhitekturo mošej
• nominacija za prestižno mednarodno arhitekturno nagrado Mies van der Rohe
• bralci ArchDaily za sakralni objekt

Danes je Ljubljana dobila z Islamskim centrom estetski multi-funkcijski objekt (verski, športni, izobraževalni) in urejeno površino, ki je skladno umeščena v veduto mesta. Navsezadnje pa prestolnici utrjuje status metropole, ki zagotavlja ustavno zagotovljene svoboščine svojim prebivalcem.