Istanbul 2005

Prvi poskus

Po službi sta me pobrala Igor in Sašo s staro Opel Vectro in že smo bili na poti v Sarajevo. Bili smo v okolici Zagreba, ko smo poklicali Mirzo in mu sporočili, da ga bomo obiskali. No, ta klic je bil presenečenje. Ni živel več v Sarajevu, preselil se je v Turčijo, a smo bili še vedno dobrodošli. Ustavili smo se na bencinski črpalki, da razmislimo o novem načrtu. Rekli smo, zakaj pa ne, gremo v Istanbul! Pri Mirzi smo preverili, če potrebujemo vizo, rekel je, da je on kot Bošnjak ne potrebuje, tako da zakaj bi jo mi rabili.

To je precej podaljšalo naše potovanje. Ustavi nas prvo policija na Hrvaškem, plačala kazen za luči in pas. Naslednjič je bilo na avtocesti v Srbiji, morali smo z avtoceste zamenjati denar in plačati, neka policistka ni hotela vzeti evrov. Ustavili smo se v Pirotu na postajališču za kamione, da bi pojedli pleskavico, ščurek je padel iz stropa na mizo, samo frcnili smo ga dol in jedli naprej. Prečkanje meje z Bolgarijo je potekalo po slabi cesti. Tudi v Bolgariji nas je ponoči ustavila policija, nekaj plačala in šli naprej. Zjutraj smo bili v Plovdivu, hiter postanek.

Od tam smo se odpeljali na Bolgarsko mejo, plačali za razkuževanje od prašičje gripe. Prispeli smo do turške meje (vrata v Evropo), največje kar sem jih videl do sedaj. Mimo prvih vrat smo lepo prišli čez, na drugih so nam rekli, da potrebujemo vizum. So jo nedavno vpeljali, ker je Slovenija uvedla vizume za turške državljane. Poskušali smo govoriti z njimi in jih prepričati, vendar je po 1 uri en potni list dobil rdeč žig, drugi zeleni žig, tretji pa nič. Še malo smo poskušali s prepičevanjem, se že zapletli v prepir, a neki sandžakovec, ki nam je prevajal, je rekel, naj se pomirimo. Vrnili smo se v Plovdiv in poskušali pridobiti vizum, a je bil konzulat čez vikend že zaprt. Tako smo se odpeljali v Aleksandropolis v Grčiji in tam ostali čez noč. Naslednji dan je bil čas za odhod domov. Na poti smo se ustavili v Nišu in obiskali Ćele kulo. In od tam še dolga vožnja, a vsaj po avtocesti.

Drugi poskus

Nekaj tednov kasneje smo dobili vizo in se ponovno odpeljali po isti poti v Turčijo. Zdaj je Mirza bival v Ayvaliku. Tako smo se po meji s Turčijo premaknili proti jugu in s trajektom prečkali Dardanele pri mestu Cankale. Marmorsko morje tam je bilo polno meduz. Še nekaj ur vožnje preden smo prispeli k njemu. Po tuširanju sem šel spat, drugi fantje pa so šli ven na pijačo ali dve.

Naslednje jutro smo šli v Istanbul. Odpeljali smo se do Bandirme in nato s trajektom prečkali Marmarsko morje. Ko smo prispeli v Istanbul, se nam je pridružilo nekaj prijateljev od Mirze, sumljivci, limuzine, telesni stražarji … Šli smo v hotel Bosna, bil je zaprt, vendar so ga odprli samo za nas. Tam je bilo obilica hrane, pijače, žensk. V nekem trenutku je Mirza po nesreči zlomil stol.

In v določenem trenutku se zabava konča in mi se odpravimo proti domu. Ko smo prispeli do turške meje, so nas postavili na stran in pustili čakati, kjer smo zaspali. Zbudili so nas po pol ure in nam pregledali prtljago. Na bolgarsko mejo smo prispeli zgodaj zjutraj. Carinik nam je razložil, da ima le še pol ure, preden konča izmeno. Nima dovolj dovolj časa za nas, zato da gremo na kavo in se vrnemo kasneje. Ko smo se vrnili, so nas poslali v garažo, tam so pregledali avto, odšraufali filter, preverili rezervoar, … Po dveh urah so vse sestavili nazaj in en tip nas je prosil za robčke za roke. Izstop iz Bolgarije ni bil problem.

Ob vstopu v Srbijo smo dobili starejšega carinika. Ko je videl, da smo iz Slovenije, se je hotel pogovarjati in obujati spomine. Pojasnil je, da je delal v Jugoslaviji na Šentilju in ima tam nezakonskega otroka. Po daljšem klepetu smo se poslovili in njegova zadnja pripomba je bila “Pa fantje brez vragolij”. Pri izstopu iz Srbije smo dobili mladega carinika, ki je z izvijačem pregledal zarjavelo Vectro in širil zarjavel luknje. Hrvaški fantje so bili bolj moderni, imeli so kamero z lučko na upogljivi palici in so jo vtaknili v veliko lukenj v avtu. Ob vstopu v Slovenijo smo izbrali maloobmejni prehod

Povzetek

V dveh podaljšanih vikendih smo naredili več kot 6.000 km. Vse to je vozil samo Igor, jaz in Sašo takrat še nisva imela vozniške. Najdaljša pot je bil povratek iz Istanbula iz Istanbula, za volanom je sedel 28 ur. Videli smo nekaj novih krajev, poleg Istanbula Alexandropolis, Plovdiv, Niš. Doživel sem nekaj norih trenutkov, spoznal nekaj novih ljudi. Verjetno tega zdaj ne bi naredil. Toda mladi in neumni smo imeli veliko sreče.