Bivša Juga 2000
1. avgusta 2000, po koncertu Lou Reeds v Križankah, je Nagla prišel domov, kjer sva se mu z Mikijem pridružila in počasi smo šli na pot do Korčule, Hrvaška. Toda izkazalo se je, da gre za potovanje po bivši državi (2.200 km namesto 1.000 km). Peljali smo se po Jadranski magistrali s starim VW Golfom (brez klime ali delujočega ventilatorja, brez radia, na eni strani zaleten) AKA AutoBarH (vožnja, pitje, spanje). Vzeli smo prenosni radio in eno kaseto (Portishead / Manu Chao). Nočnja vožnja po magistrali do Splita, kjer smo prispeli okoli poldneva. V Zadru smo se ustavili na krajšem oddihu, kjer je bilo neprijazno osebje v baru. Ker je bil trajekt v Splitu poln, smo se odpravili na “eno pivo”. Nekaj ur pozneje smo zapustili bar kjer so nas nategnili, zato sem jim dal še napitnino. Vsak od nas je šel po svoji poti, ker smo za nocoj zamudili vse trajekte. Srečam nekaj fantov … Na poti do avtomobila (Viška ulica) mi je starejša gospa poskušala oddati apartma. Pokazala mi je bližnjico do avta, se na poti s sosedo zapletala v prepir. Bila je jezna, ko na koncu nismo najeli apartma.
Zjutraj se vsi zberemo pri avtu na Viški cesti (Nagla spi, pozneje pride Miki). Po jutranji kavi in kajenju smo se odpravili naprej proti jugu, saj so nam rekli, da je trajekt nižje po obali cenejši. Ob prihodu v Drvenik smo bili v dilemi, ali bi se morali s trajektom odpraviti na Korčulo ali nadaljevati do Dubrovnika, ker je bil blizu in še nihče od nas ga še ni obiskal. Odločili smo se za Dubrovnik. Uro kasneje smo bili v Bosni in Hercegovini, v Neumu. Pojedli smo ćevape in se odpravili naprej. Obmejna policija je počivala v senci in nikogar ni pregledala. Še uro pozneje smo prispeli v Dubrovnik, se sprehodili po starem delu (Nagla je kupila drugo knjigo), za nekaj ur smo šli na plažo. Sledil je naslednji izziv, Črna gora je bila oddaljena le 20 km! Prijateljem, ki so že bili na cilju, smo poslali sporočilo, da bomo zamudili še za en dan. Tako smo bili na poti proti Črni gori. Na meji smo plačali 50 DEM za nekakšno zavarovanje. Vozili smo se okoli Boke Kotorske do Budve. Tam smo se sprehodili po promenadi, ženske lepe in moški močni. Na stojnicah smo kupili nekaj palačink in neoriginalne zgoščenke. Spali smo v avtu na parkirišču.
Naslednje jutro smo se preselili nazaj na Hrvaško. Na poti tja smo se malo odpočili v Herceg Novem, lep stari del mesta. Vojaki so nas ustavili, iskali so orožje. Med vožnjo čez polotok Peljašac so bili tovornjaki hitrejši od nas. Naš avto ni bil v dobrem stanju, puščalo je olje. Po kratki vožnji s trajektom smo bili končno na Korčuli. Tam smo preživeli nekaj dni. Običajne obalne dejavnosti, plaža in podobno. Večino časa smo tam igrali karte, Tarok. Včasih celo 12 ur skupaj. Vsak dan je eden od nas imel svoj trenutek. Denarja nam je primanjkovalo in Nagla je dobil nekaj denarja od svojih sorodnikov na Hrvaškem. Zadnjo noč smo pili žganje Zvečevo in ustekleničeno vodo.
Odločili smo se, da bomo šli nekaj noči pred drugimi nazaj. Naša prva postaja je bil Mostar. Stari del mesta je še vedno bil opustošen od nedavne vojne. Most še ni bil obnovljen. Čutiti je bilo napetost med različnimi deli mesta. Spet je bil čas za spanje v avtu. Bilo je vroče, zato smo odprli okno in potem je priletel roj komarjev a avto. Na koncu sem spal na klopci v parku.
Naslednje jutro smo se preselili v Sarajevo. Sprehodili smo po centru in pojedli obrok. Preselili smo se v Jajce, kjer sledi krajši ogled. Nekje na cesti sem spil Coca Cole iz steklenice, ki je bila pepelnik (napolnjen s cigaretnimi čiki). Najbolj grozen okus v mojem življenju. Ustavili smo se na Plitvicah. Bilo je temno, zato nismo mogli videti slapov, ampak smo jih le slišali. Nekje ob cesti smo večerjali smo in dobili ročno napisan račun. Dan smo zaključili na Reki, spet smo spali v avtu.
V Premanturi smo srečali nekaj prijateljev. Zvečer smo se odpravili na Valkana beach party (130 HRK). Moja prva zabava z elektronsko glasbo. Verjetno sem bil tam edini samo pijan. 13. avgusta zjutraj smo se počasi odpeljali domov, ker drugače ni šlo z našim avtom 🙂
