Zakaj potujem(o)?

Večkrat me vprašajo zakaj potujem. Motivi za pot so različni, a v osnovi bi vsi radi nekaj občutili in doživeli. Ponavadi so to počitek, sprememba, narava, hrana, druženje, … Zase lahko rečem da probam doživeti nekaj novega; lahko je nova pokrajina, okus, dejavnost, spomenik, mesto … A vseeno meni najbolj potovanje osmislijo ljudje in interakcija z njimi. V nadaljevanju 3 zgodbe, ki odtehtajo vse napore in stroške nastale na poti.

ZDA 2019

Poleti sem odvozil krog okoli Islandije. Na poti sem pobral več štoparjev. A tu bom omenil dva fanta iz ZDA (Glendon in Joseph), ki ju pobrem v Akureyri. Želela sta v Hvitserkur, ki je bil kako uro izven moje smeri proti Reykjaviku. Ko jih zapeljem na lokacijo delim z njima gin in cigarete. Preden oddim si izmenjamo kontaktne podatke. Na jesen odpotujem v ZDA in se ustavim med drugim v Philadelphiji, kjer se ponovno srečamo. Pobereta me na avtobusni postaji in me odpeljeta do hostla. Na naslovu hostla ni in po parih klicih ugotovimo, da se je prestavil na novo lokacijo. Moja rezervacija na Hostelworld.com ni veljavna in niso sporočil pravi čas, da so naredili napako. Kličemo naprej in edino prosto sobo imajo v finem hotelu za 400 $. Poigravam se z idejo spanja na avtobusni postaji, ko mi ponudita da lahko pri njima prespim. Po večerji se odpravimo v okrožje Lancaster, v deželo Amišev. Ob bučni piti ter pelinkovcu in Southern Comfortu debatiramo o kulturnih razlikah, o svetu, o religiji, bližnji poroki Josepha in še marsičem. Zjutra ob povratku v Philadelphijo vidim mnoge amiške vozove. Odprtost in prijaznost je obrnila potencialno slabo izkušnjo v čudovito druženje. Dobrota se očitno povrne.

Indija 2010

V Indiji smo večino poti pokrili z vlaki. Tu bom opisal najslabšo in hkrati najlepšo izkušnjo. Na poti do Jaisalmerja nismo dobili drugih kart kot tiste v najnižjem razredu, plačava še rezervacijo. Že ob vkrcanju postane jasno, da je bila to napaka. Porabiva 15 minut da se sploh pozvpneva na vagon. Po nekaj prerivanje prideva do najinih sedežev, kjer je natlačenih 7 ljudi. Po najinih pritožbah, mati enega otroka prestavi med prtljago. Kmalu je jasno, da ne bova mogla stati 8 ur in se na naslednji postaji prerineva v višjo kategorijo. Kondukter nam dovoli da sva v predprostoru na tleh. Sopotnik kmalu zaspi, jaz pa se ob keksih zapletem v pogovor s sotrpini, ki sedijo zraven. Vmes mi je slabo in celo bruham na WCju. Opazim, da eden od fantov ima rdečo zapestnico, ki sem jo videl pri mnogih Indijcih. Vprašam ga kaj pomeni. Razloži mi, da je kot nekakšni amulet za zaščito in to si podarjajo družinski člani. Rečem, da bom na naslednji postaji kupil zapestnico za sestro. In mi odgovori, da mi bo svojo podaril ter jo sname z roke in mi jo izroči. Ostanem brez besed, prijaznost sama po sebi.

Mali 2010

Na avtobusu iz Mavretanije do Malija z Boškom spoznava Cisseja na 36 urni vožnji. Fant je igral nogomet v Nouakchottu, a pol leta ni dobil plače in je rekel da raje doma sedi kot igra zastonj. Potovanje se kar vleče, na meji čakamo nekaj ur a nikogar ne zanima da sem brez cepljena proti rumeni mrzlici. Končno nam Cisse ponudi da prespimo pri njemu v Bamaku. Navdušena sprejmeva ponudbo. Ob prihodu v mesto se premaknemo v predmestje kjer vse skupaj zgleda malo sumljivo. Če prav razumeva sva v hiši njegove sestre, kjer je kopica otrok. Zvečer odidemo na sprehod po mestu, midva spijeva pivo, on pa ne pije alkohola. Naročimo še nekaj za večerjo, on pravi da bo pojedel doma. Pozneje zvemo, da je hrano delil z družino. Midva spiva na njegovi žimnici, to je malo debelejša prešita odeja, on pa spi na tleh zraven. Po noči me zbudi miška, ki se vrti okoli nog. Še ponoči naju pospremi s prijateljem na postajo. Podarim mu žepni nož, se poslovim in to je zadnji stik, ki ga imam z njim. Ljudje, ki imajo manj, so pripravljeni dati več.

A takih zgodb je še mnogo več. Familija, ki nam ponudi domovanje v Mexicu, Beny in njegova gostilna v Tirani, starši od Nan na Tajskem, Couchsurfing v Bruslju, Gana v Mongoliji, … Deliti trenutek z nekom, ki si ga prvič srečal in nimaš veliko skupnih točk, a vseeno se nekako povežeš.

Srečevati znance na poti je tudi pomemben del izkušnje in popestri vsako potovanje. A v kakem drugem članku bom pisla o Manci v Mehiki, Iztoku na Madagaskarju, Puketu na Tajskem …