Po dolgem času sem se z Danijelo in Nino dobil v Pizzeriji Parma. Ta lokal je institucija in ne le še ena picerija. To je najstarejša še odprta picerija v Ljubljani, Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in celo Jugovzhodni Evropi (Kora bar 1973, Pod Lipo 1973, Konditor 1976 so že davno zaprti, v Kopru Museum 1971 in Napa v Izoli 1972). Svoja vrata je odprl davnega 18. aprila 1974 na južnem koncu Maxi pasaže v lastništvu hotela Ilirija. V skoraj pol stoletja se je zamenjalo veliko lastnikov (Parma bila zaprta 18 mesecev v začetku stoletja). Zadnji dve desetletji je tu lastnik Jure Kadunc. Lahko sedite za barski stol ali za katero izmed miz v notranjosti. Na drugi strani stopnic je bil naknadno dodan še vrt (del zaprt). Na začetku je bil lokal priljubljen kot novost v mestu, kasneje je bil prostor za študente, danes pa je mesto nostalgije.
Pica je old school, majhna – premera 22 cm (omejitev peči), z debelim testom in bogato obložena. Daleč stran od tega, kar bi danes imeli za dobro pico. Tam še vedno uporabljajo staro električno pečico Akrilux Cerovac Koper in pica je notri 4,5 minute. Če preverite meni, so tukaj imena s konotacijo, kot so Tito, Tomos 4, tj. cankar, stm, rc elan, veliki oder, edvard, ios, f. prešeren, g. verdi. Tipično naročilo bi bil Ilirija z (sir, šunka, gobe z jajcem). Obvezna pijača je borovničev sok iz avtomata, res sladek.
Da se vrnem k našemu zadnjemu obisku. Naročil sem Mehiko 68/86, poimenovano po olimpijskih igrah in svetovnen prvenstvu v tej državi (mocarela, puranja šunka, sveža paprika, koruza, sir nacho, feferoni) in dekleta so si privoščila Ios (mocarela, sušeni paradižniki, bocconcini mozzarella, genovese pesto, deviško olivno olje, pinjole) – moja je bila zelo hrustljava in njunaje bila z pinjolami v izobilju. Čeprav majhna je bila dovolj nasitna, z okusom spominov. Račun za vse je bil 30€.
