Site icon Dr Jam Travels

Daka, ni Sreemangal

V Dako sem prispel ob 4:30 s poceni avtobusom, brez spanja. Nato sem se z Uberjem (380 tak) preselil do železniške postaje na letališču. Na postaji brezdomci, pretep, gneča v eni vrsti. Na šalter moram počakati do šestih, ko se odpre, a so bile vozovnice za Sreemangal razprodane. Zdaj sem imel možnost najti avtobus na različnih postajah, če so bile kakšne vozovnice, bi začel najzgodneje ob 11. uri, a s 5-urno potjo ne bi imel dovolj časa, da bi videl vse, kar sem načrtoval. Druga možnost je bil Uber za 50 € v eno smer, vendar bi bila povratna pot spet vprašljiva.

airport railway station, Dhaka, Bangladesh, 2026

Torej sem izbral tretjo možnost, da ostanem v Daki. V hotel nisem mogel iti, saj je prijava opoldne. Malo sem poguglal ​​in se odločil, da bom svoje raziskovanje začel s trdnjavo Lalbagh, saj je priporočen obisk zjutraj. Še enkrat sem se odpeljal z Uberjem (450 tak) in tam sem izvedel, da se ob ponedeljkih odpre šele ob 14. uri. Sprehodil sem se do Rožnate palače, ki je odprta šele ob 10.30. Malo sem se pogovarjal z varnostnikom in mu dal cigareto. Sedel sem v restavraciji in naročil vodo in kokakolo (60 tak). Še vedno sta bili pred mano več kot dve uri. Sprehodil sem se do reke in opazoval ljudi, ki so prečkali reko Buriganga na majhnih čolnih.

old Dhaka, Bangladesh, 2026

Od tam sem se premaknil v park, kjer je bila gneča, ljudje so tekli in igrali nogomet. Našel sem prostor na klopi, da sem se malo pretegnil. Čas je bil, da se vrnem v rožnato palačo muzeja Ahsan Manzil, vstopnina 500 tak, od zunaj impozanten z lepim vrtom, znotraj pa je bil isti prostor okrašen, nekaj portretov, vendar ni v najboljšem stanju. V bližini je armenska cerkev, na vratih je vojak, kjer se vpišeš. V notranjosti mi je oskrbnik odprl cerkev, zunaj pa je bila tudi argentinska zastava.

Sledila je mošeja Tara Masjid, oskrbnik mi je odprl vrtna vrata. Šel sem noter, malo je razložil zgodovino, dobil sem darilo za mamo, spoznal 5 ljudi, se zanimivo pogovarjal in daroval 1000 tak. Z enim od njih, Hirboyem, sem šel naprej, iskal čajnico, ki je bila zaprta. Kupil mi je kokakolo za 50 tak. Imel je nekaj dela, dogovorila sva se, da se dobimo kasneje. Še malo sem hodil, postal utrujen in lačen. Pojedel sem piščanca z rižem, omako in solato, spil vodo in 2 kokakoli za 350 tak.

Na univerzi bi moral srečati Hirboya, vendar nisem mogel vstopiti, ni se oglasil, zunaj sem delilcigarete. Končno sem se odločil, da grem sam do trdnjave. Še ena rikša, 100 tak. Vstopnica je bila 500 tak. Nekaj ​​zanimivih stavb, lep vrt. Hirboy je poklical, da se dobimo po srečanju, ampak jaz sem tisti dan prehodil 15 km, moral sem se stuširati in spati, zato sem sestanek z njim odpovedal.

Načrt je bil, da vzamem še en Uber do hotela. Vse bi odpovedali in se premaknem prvo do reke in naprej do mostu, vendar je bil promet vse večji. Edino vozilo, ki se je oglasilo, se je oddaljevalo. Tip poleg mene je videl moj obup in mi pomagal, poklical voznika, ki je obljubil, da me bo pobral. Po pol ure ga še vedno ni bilo. Po eni uri smo se odločili, da se z rikšo odpravimo k njemu. Ta tip, Pavel, mi je zelo pomagal, plačal mi je vodo, rikšo in vse organiziral. Imel sem samo cigarete, ki sem mu jih lahko podaril.

Buriganga river, Dhaka, Bangladesh, 2026

21 km do hotela je trajalo več kot 1 uro (750 tak). Zadnji kilometer je bila cesta zaprta, voznik ni hotel narediti obvoza za isti denar, zato sem šel peš. V hotel sem prispel okoli 20. ure. Niso našli moje rezervacije!? Moral sem plačati še enkrat 2000 tak, čeprav sem že plačal 6 dolarjev. Kaj sem pričakoval za ta denar, očitno je bila prevara (lažni račun na Agodi). Končno v sobi, tuš v kopalnici, kjer sem se z glavo dotikal stropa, ni bilo čisto, postelja je bila z leseno desko in tanko žimnico. Ampak natisnili so mi vizum za Butan, ker sem papirje pozabil doma.

hotel D-Place, Dhaka, Bangladesh, 2026

Exit mobile version